Tumor v Glavi: prepoznavanje znakov in iskanje rešitev

Tumor je nenormalna masa kjerkoli v telesu. Čeprav je, natančno vzeto, tumor lahko tudi skupek gnoja (absces) ali vnetje, izraz navadno uporabljamo za nenormalno raščo (neoplazmo), maligno (rakavo) ali benigno (nerakavo).

V večini telesnih predelov benigen tumor povzroča malo ali nič težav, v možganih pa lahko vsaka nenormalna rašča dela znatno škodo. Tumor lahko poškoduje možgane na dva načina: rastoč tumor lahko neposredno uničuje tkivo ali pa, ker je lobanja trda in se njena vsebina ne more razširiti, njegov pritisk na možgane prizadene celo predele, ki so daleč od tumorja.

Tudi tumorji v hrbtenjači lahko povzročajo okvare s pritiskanjem na pomembno živčno tkivo. Nevrofibromi, mehke rašče nenormalnega živčnega tkiva, lahko poškodujejo periferne živce (tiste zunaj možganov in hrbtenjače), pa tudi živčne korenine v hrbtenici. Tudi rak drugje po telesu včasih prizadene živčevje in povzroča paraneoplastične sindrome.

Slika: V možganih lahko raste več vrst benignih tumorjev.

Benigen možganski tumor je nenormalna, a ne rakasta tkivna rašča v možganih. Maligen možganski tumor je vsak rak v možganih, ki je zmožen vdreti v sosednje tkivo in ga uničevati ali ki se je po krvi razširil (metastaziral) v možgane od kod drugod.

V možganih lahko raste več vrst benignih tumorjev. Imenujejo se po specifičnih celicah ali tkivih, iz katerih izvirajo: schwannomi izvirajo iz Schwannovih celic, ki oblikujejo ovojnico okrog živcev; ependimomi iz celic, ki ob dajajo notranjo površino možganov; meningeomi iz mening, tkiva, ki pokriva zunanjo površino možganov; adenomi iz celic žlez; osteomi iz koščenih struktur lobanje; in hemangioblastomi iz krvnih žil. Nekateri benigni možganski tumorji (npr. kraniofaringeomi, hordomi, germinomi, teratomi, dermoidne ciste in angiomi) so lahko prisotni celo že ob rojstvu.

Meningeomi so navadno benigni, se pa po odstranitvi lahko ponovijo. Ti tumorji se pojavljajo pogosteje pri ženskah, in to navadno med 40. in 60. letom starosti, lahko pa začnejo rasti tudi v otroštvu ali pozneje v življenju. Simptomi in nevarnosti, ki so lastni tem tumorjem, so odvisni od tega, kako veliki so, kako hitro rastejo in kje v možganih so. Če postanejo preveliki, lahko povzročijo duševni propad, zelo podoben demenci.

Video vsebina: Razumevanje stopenj preživetja možganskega tumorja.

Najpogostejši maligni možganski tumorji so metastaze iz raka, ki se je začel v kakem drugem delu telesa. Rak dojke in pljuč, maligni melanom in krvni rak, npr. levkemija in limfom, se vsi lahko razširijo v možgane. Zasevki lahko rastejo v enem samem predelu možganov ali v več različnih predelih. Primarni možganski tumorji nastajajo v možganih. Najpogosteje so primarni možganski tumorji gliomi, ki vznikajo iz tkiv, ki obdajajo in podpirajo živčne celice.

Vrsta tumorja	Izvor	Stopnja malignosti	Odstotek vseh možganskih tumorjev	Kdo zboli?
gliom (multiformni glioblastom, astrocitom, oligodendrocitom)	oporne celice možganov, vključno z astrociti in oligodendrociti	maligen ali razmeroma benigen	65% (glede na vrsto)	otroci in odrasli
hemangioblastom	krvne žile	benigen	1 do 2 %	otroci in odrasli
hipofizni adenom	hipofizne epitelijske celice	benigen	2 %	otroci in odrasli
hordom	živčne celice hrbtenjače	benigen, a invaziven	manj kot 1 %	odrasli
meduloblastom	embrionalne celice	maligen		otroci
meningeom	celice možganske ovojnice	benigen	20 %	odrasli
osteom	lobanjske kosti	benigen	2 %	otroci in odrasli
osteosarkom	lobanjske kosti	maligen	manj kot 1 %	otroci in odrasli
pinealom	celice epifize	benigen	1 %	otroci
schvvannom	Schvvannove celice, ki se ovijajo okrog živcev	benigen	3 %	odrasli
tumorji klicnih celic	embrionalne celice	maligen ali benigen	1 %	otroci

Več vrst gliomov je malignih; najpogostejša vrsta je multiformni glioblastom. Med druge spadajo hitro rastoči anaplastični astrocitomi, počasneje rastoči astrocitomi in oligodendrogliomi. Meduloblastomi, ki so redki, navadno napadajo otroke pred puberteto. Sarkomi in adenokarcinomi so redkejše vrste raka, ki vznikajo iz neživčnih struktur. Možganski tumorji se pojavljajo enako pogosto pri moških in pri ženskah, a so nekatere vrste pogostejše pri enem, druge pa pri drugem spolu. Iz neznanih razlogov možganski limfomi postajajo pogostejši, posebno pri ljudeh, ki imajo aids.

Simptomi

Simptomi nastanejo, kadar pride do uničenja možganskega tkiva ali se v možganih razvije pritisk; ti simptomi se pojavijo ne glede na to, ali je možganski tumor benigen ali maligen. Kadar pa je možganski tumor metastaza iz oddaljenega malignega tumorja, ima lahko bolnik tudi simptome, povezane s tem rakom. Tako lahko npr. pljučni rak povzroči kašelj s krvavim izmečkom, rak dojke pa bulo v dojki.

Simptomi možganskega tumorja so odvisni od njegove velikosti, hitrosti rasti in mesta, kjer raste. Tumorji v nekaterih delih možganov lahko zrastejo do precejšnje velikosti, preden postanejo simptomi očitni; v drugih predelih pa ima že majhen tumor lahko pogubne posledice.

Slika: Glavobol je pogosto prvi simptom.

Glavobol je pogosto prvi simptom, čeprav je večina glavobolov posledica drugih vzrokov, ne možganskega tumorja. Glavobol pri možganskem tumorju se navadno pogosto ponavlja ali pa ga bolnik čuti stalno brez olajšanja; pogosto je hud, začne se lahko pri nekom, ki prej nikoli ni imel glavobolov, pojavlja se ponoči in je prisoten zjutraj, ko se bolnik zbudi.

Med drugimi pogostimi zgodnjimi simptomi možganskega tumorja so motnje ravnotežja in koordinacije, vrtoglavost in dvojni vid. Med poznejšimi simptomi so slabost in bruhanje, občasno vročina in nenormalno visoka ali nizka frekvenca srca in dihanja. Tik pred smrtjo lahko nastopijo zelo huda nihanja krvnega tlaka.

Simptomi nekaterih možganskih tumorjev

Astrocitomi in oligodendrogliomi Astrocitomi in oligodendrogliomi lahko rastejo počasi in lahko povzročajo le epileptične napade. Kadar so malignejši (anaplastični astrocitomi in anaplastični oligodendrogliomi), lahko povzročajo znake nenormalnega delovanja možganov, npr. oslabelost, izgubo občutkov in zanašanje pri hoji. Najbolj maligen astrocitom, multiformni glioblastom, raste tako hitro, da zviša tlak v možganih in s tem povzroči glavobole, upočasnjeno mišljenje in, če je tlak dovolj zvišan, zaspanost in komo.

Meningeomi

Benigni tumorji, ki izvirajo v možganskih ovojnicah (meningah), lahko povzročajo različne simptome, odvisno od tega, kje rastejo. Povzročajo oslabelost ali odrevenelost, epileptične napade, okvaro voha, izbuljene oči in motnje vida. Pri starejših ljudeh lahko povzročijo spominske motnje in oteženo mišljenje, podobno kot Alzheimerjeva bolezen.

Epifizni tumorji

Epifiza (češarika), ki leži sredi možganov, nadzira telesno biološko uro, posebno normalno menjavanje budnosti in spanja. Atipični epifizni tumorji (tumorji kličnih celic), ki so najpogostejši v otroštvu, pogosto povzročijo zgodnjo puberteto. Lahko preprečijo odtekanje cerebrovaskulame tekočine, ki kroži okrog možganov, kar privede do zvečanja možganov in lobanje (hidrocefalus) in resnih motenj možganskih funkcij.

Hipofizni tumorji

Hipofiza, ki leži na lobanjski bazi, nadzira velik del endokrinega sistema telesa. Tumorji hipofize so navadno benigni in izločajo nenormalno velike količine hipofiznih hormonov:

Povečana količina rastnega hormona povzroči izjemno rast v višino (gigantizem) ali nesorazmerno povečanje glave, obraza, rok, nog, prsnega koša (akromegalija).
Cushingov sindrom je posledica povečane količine kortikotropina.
Povečana količina hormona, ki spodbuja delovanje ščitnice (TSH), povzroči hipertiroidizem.
Povečana količina prolaktina prepreči menstruacijo (amenorejo), povzroči nastajanje mleka v dojkah pri ženskah, ki ne dojijo (galaktoreja), in poveča prsi pri moških (ginekomastija).

Tumorji hipofize lahko tudi uničijo tkiva, ki izločajo hormone, kar prej ali slej pripelje do prenizke ravni hormonov v telesu. Med druge simptome spadajo glavoboli in izguba zunanjih delov vidnih polj obeh oči. Nekateri možganski tumorji povzročajo epileptične napade. Napadi so pogostejši pri benignih tumorjih, meningeomih in počasi rastočih vrstah raka, npr. pri astrocitomih, kot pri hitro rastočih vrstah.

Video vsebina: Primarni možganski tumorji | Kaj so in kako nastanejo?

Zaradi tumorja lahko oslabi ali ohromi eden od zgornjih ali spodnjih udov ali ena polovica telesa, pojavijo se lahko motnje občutkov za toploto, mraz, pritisk, dotik ali zbodljaj. Tbmorji lahko vplivajo tudi na sluh, vid in čut za okus. Pritisk na možgane lahko povzroča spremembe osebnosti, bolnik lahko postane zaspan, zmeden in ne more misliti. Takšni simptomi so izredno resni in zahtevajo takojšen pregled.

Benigna intrakranialna hipertenzija ali možganski tumor?

Benigna intrakranialna hipertenzija (imenujemo jo tudi pseudotumor cerebri) je bolezen, pri kateri se pritisk okrog možganov poveča brez znakov tumorja, okužbe, zapore odtekanja tekočine, ki obliva možgane, ali kakega drugega vzroka. Bolezen včasih zamenjamo za možganski tumor. Najpogostejša je pri ženskah med 20. in 50. letom starosti, posebno pri tistih, ki so debele.

V večini primerov ne moremo niti začetka niti poznejšega izginotja benigne kranialne hipertenzije povezati s kakim posebnim dogodkom. Pri otrocih se včasih pojavi po prekinitvi dajanja kortikosteroidov, po zaužitju prevelikih količin vitamina A ali antibiotika tetraciklina.

Benigna intrakranialna hipertenzija se navadno začne z glavobolom, ki je pogosto blag, čeprav ne vedno. Pozneje v poteku bolezni približno 5 odstotkov ljudi začasno izgubi vid, bodisi deloma bodisi popolnoma, na enem očesu ali obeh. Zdravnik lahko najde tudi oteklino na očesnem ozadju, ki jo imenujemo papiledem.

Zdravnikov prvi korak pri obravnavanju benigne intrakranialne hipertenzije je izključitev vseh možnih ozdravljivih vzrokov zvišanega možganskega pritiska. Rezultati slikanja z računalniško tomografijo so navadno normalni, lahko pa slike pokažejo lahno kompresijo zračnih in tekočinskih prostorov v možganih. Lumbalna punkcija navadno pokaže zvišan tlak cerebrospinalne tekočine, čeprav je kemično tekočina normalna.

Pri približno 10 do 20 odstotkih ljudi z benigno intrakranialno hipertenzijo se bolezen ponavlja, pri majhnem odstotku bolnikov pa se stanje slabša in prej ali slej oslepijo. Lahko se zgodi, da se izgubljeni vid nikoli več ne povrne, tudi če olajšamo pritisk v lobanji. Pri nekaterih ljudeh s kronično benigno intrakranialno hipertenzijo lahko za odtekanje tekočine iz možganov kirurško vstavimo spoj (šant).

Krvne preiskave pokažejo nenormalne ravni hipofiznih hormonov, diagnozo tumorja pa navadno lahko postavimo s slikanjem s CT ali z MRS. Tudi nekateri drugi tumorji lahko povzročijo nenormalne ravni hormonov v krvi, pri večini tumorjev pa tega ni. Za določitev vrste tumorja in za odločitev, ali je maligen, je treba narediti biopsijo tumorja (odvzamemo vzorec tumorja in ga pregledamo pod mikroskopom).

Slika: Zdravljenje možganskega tumorja je odvisno od njegove lege in vrste.

Včasih mikroskopska preiskava cerebrospi-nalne tekočine, ki jo dobimo pri lumbalni punkciji, pokaže rakaste celice. Lumbalne punkcije ne smemo narediti, če so kakšni znaki zvišanega znotrajlobanjskega tlaka, ker bi nenadna sprememba pritiska lahko povzročila herniacijo, ki je eden najpogostejših možnih zapletov možganskega tumorja.

Pri herniaciji zvišan tlak v lobanji potisne možgansko tkivo navzdol skozi ozko odprtino na lobanjski bazi in s tem stisne spodnji del možganov (možgansko deblo). Zato pride do motenj najpomembnejših funkcij, ki jih nadzira možgansko deblo - dihanja, srčne frekvence in krvnega tlaka. Če herniacije ne odkrijemo in začnemo zdraviti takoj, se prej ali slej konča s komo in smrtjo.

Biopsijo navadno lahko naredimo med operacijo, pri kateri odstranimo ves tumor ali njegov del. Včasih so tumorji v globokih delih možganov nedostopni in se jim ni mogoče varno in neposredno približati. V takih primerih lahko naredimo biopsijo s stereotaktično operacijo, tridimenzionalno metodo, pri kateri s posebno pripravo za slikanje vodimo uvajanje igle v tumor, nato pa vanjo vsrkamo tumorske celice.

Zdravljenje

Zdravljenje možganskega tumorja je odvisno od njegove lege in vrste. Če je le mogoče, tumor kirurško odstranimo. Številne možganske tumorje je možno odstraniti, ne da bi pri tem znatneje ali sploh kaj poškodovali možgane. Vendar pa nekateri rastejo v predelih, kjer je odstranitev težavna ali nemogoča brez uničenja pomembnih struktur. Pri operaciji včasih nastane možganska okvara, ki lahko povzroči delno paralizo, spremembe občutkov, oslabelost in intelektualne okvare.

Ne glede na to je odstranitev tumorja bistvena, če njegova rast ogroža pomembne možganske strukture. Tudi če operativna odstranitev ne more ozdraviti raka, je lahko operacija koristna, ker z n jo zmanjšamo velikost tumorja, olajšamo simptome m pomagamo zdravniku ugotoviti za katero vrsto tumorja točno gre in ali so upravičene druge vrste zdravljenja, npr. zdrav Ijenje z obsevanjem.

Nekatere benigne tumorje je treba kirurško odstraniti, ker lahko njihova nadaljnja rast v omejenem prostoru povzroči hude okvare ali smrt. Meningeorne navadno odstranimo - na splošno jih je možno varno in popolnoma odstraniti. Zelo majhne meningeorne in menin-geome pri starejših ljudeh pa lahko pustimo pri miru. Podobno zdravimo večino drugih benignih tumorjev, npr. schwannome in ependimome. Včasih po operaciji uporabimo še obsevanje, da bi uničili preostale celice tumorja.

Video vsebina: Idiopatska intrakranialna hipertenzija.

Večino možganskih tumorjev, posebno tiste, ki so maligni, zdravimo s kombinacijo operacije, obsevanja in kemoterapije. Potem ko odstranimo kar največ tumorja, začnemo zdravljenje z obsevanjem. Obsevanje redko ozdravi možganskega raka, lahko pa tumor toliko zmanjša, da ga je možno obvladovati več mesecev ali celo let. Za zdravljenje nekaterih oblik možganskega raka uporabljamo kemoterapijo. Na kemoterapijo se lahko odzivajo tako metastatične kot primarne vrste možganskega raka.

Povečan pritisk na možgane je izredno resna stvar in zahteva takojšnje zdravniško posredovanje. Zdravniki navadno bolniku vbrizgajo zdravila, ki znižajo tlak in preprečijo herniacijo, npr. manitol in kortikosteroide. Včasih namestijo pod lobanjo majhno pripravo za merjenje pritiska na možgane, tako da lahko zdravljenje prilagajajo pritisku.

Zdravljenje metastaz v možganih je odvisno predvsem od tega, od kod rak izvira. Rakaste rašče v možganih pogosto obsevamo. Kirurška odstranitev lahko koristi bolniku, kl ima en sam zasevek. Poleg tradicionalnih načinov zdravljenja, zdravniki preizkušajo še nekatere poskusne vrste zdravljenja, ki obsegajo kemo terapijo, radioaktivne vsadke v tumor in radiokirurgijo.

Tumorji hrbtenjače

Tumorji hrbtenjače so benigne ali maligne novotvorbe v hrbtenjači. Tumorji v hrbtenjači so lahko bodisi primarni (izvirajo v hrbtenjači) ali sekundarni (zasevki raka, ki je vzniknil nekje drugje v telesu). Tumorji hrbtenjače so veliko redkejši kot možganski tumorji in so pri otrocih redki. Le približno 10 odstotkov primarnih tumorjev hrbtenjače izvira v živčnih celicah znotraj hrbtenjače.

Dve tretjini teh tumorjev so meningeomi (iz celic mening, ki ovijajo možgane in hrbtenjačo) in schvvannomi (iz Schwannovih celic, ki ovijajo živce). Tako meningeomi kot schwannomi so benigne (nerakaste) rašče. Maligne (rakaste) rašče obsegajo gliome, ki vzniknejo iz drugih celic v hrbtenjači, in sarkome, ki vzniknejo iz vezivnih tkiv v hrbtenici.

Slika: Tumorji v hrbtenjači so lahko bodisi primarni ali sekundarni.

hrbtenjača.jpg

Tudi nevrofibromi, ki so vrsta schwannoma, v katerem se Schwannove celice razvijejo v tumorje, lahko vzniknejo v hrbtenjači kot del von Recklinghausenove bolezni. Metastaze se razširijo v hrbtenjačo ali bližnje strukture iz malignih tumorjev v drugih predelih telesa, najpogosteje v pljučih, dojki, prostati, ledvici ali ščitnici. V hrbtenjačo se lahko razširijo tudi limfomi.

Vprašanja in odgovori

Kako pogost je tumor v glavi?

Z več kot 300.000 primeri, prijavljenimi letno po vsem svetu, so možganski tumorji dosledno pereča skrb mednarodne medicinske skupnosti. Čeprav so nekateri možganski tumorji lahko benigni, lahko številni napadejo normalne možgane in se razvijejo v možganski rak^[1].

Kako smrtonosen je tumor v glavi?

5-letna relativna stopnja preživetja za rakave možgane ali tumor je skoraj 36 %. 10-letna stopnja preživetja je več kot 30%. Stopnje preživetja pri možganskem tumorju se razlikujejo glede na več dejavnikov^[2].

Kdo najpogosteje dobi tumor v glavi?

Možganski tumorji so pogostejši pri otrocih in starejših odraslih, čeprav se lahko možganski tumor razvije pri ljudeh katere koli starosti. Na splošno je pri moških večja verjetnost za razvoj možganskega tumorja kot pri ženskah. Vendar so nekatere posebne vrste možganskih tumorjev, kot je meningiom, pogostejše pri ženskah^[3].

Ali vsak možganski tumor lahko postane rakav?

Vsi možganski raki so tumorji, vendar niso vsi možganski tumorji rakavi. Nekancerozni možganski tumorji se imenujejo benigni možganski tumorji. Benigni možganski tumorji običajno rastejo počasi, imajo jasne meje in se redko širijo. Benigni tumorji so lahko še vedno nevarni^[4].

Ali so benigni možganski tumorji nevarni tudi, če nikoli ne postanejo rakavi?

Nerakasti možganski tumorji ponavadi ostanejo na enem mestu in se ne širijo. Običajno se ne bodo vrnili, če je med operacijo mogoče varno odstraniti ves tumor. Ker niso rakavi, jih je pogosto mogoče uspešno zdraviti, vendar so še vedno resni in lahko ogrožajo življenje^[5].