Minerali so anorganske snovi, ki se naravno pojavljajo v zemlji, obenem pa so tudi esencialni za naš organizem - pogoj za nemoteno delovanje presnovnih procesov, sintezo vitaminov, encimov, hormonov in tudi za ustrezno cirkulacijo krvi, regulacijo telesnih tekočin, živčni prenos, kontrakcijo mišic, celično integriteto in tvorbo energije. Delujejo sinergično med seboj in z drugimi hranili, pomanjkanje ali presežek kateregakoli pa lahko vodi v razvoj bolezni. Poleg tega sodobni življenjski slog, povečana stopnja stresa in hitra prehrana še dodatno povečajo potrebe po mineralih.
Selen
Selen je esencialen mikroelement, saj kot kofaktor številnih encimov (t.i. selenoproteinov) sodeluje v življenjsko pomembnih bioloških procesih kot so reprodukcija, metabolizem ščitničnih hormonov, sinteza DNK in zaščita celic pred oksidativnim stresom ter infekcijami. Motnje v sintezi selenoprotei nov so letaine za embrio. Selenoproteini so ključni za aktivnost encima glutation peroksidaze pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom in dijodotironinske dejodinaze, encima, ki je potreben za pretvorbo ščitničnega hormona tiroksina (T4) v biološko aktivno obliko trijodtironin (T3). Prav tako povečajo učinkovitost antioksidantov (npr. vitamina C in E), preko regeneracije njihovih oksidiranih oblik.
Glede na klinične študije je dopolnjevanje prehrane z organskimi viri selena kot je selenometionin, bistveno učinkovitejše pri dvigu plazemske koncentracije selena v primerjavi z anorganskimi viri (npr. selenid). Biorazpoložljivost selenometionina je višja od 90 %. PO krvi selen potuje vezan na selenoproteine, shranjuje pa se v jetrih, ledvicah ter skeletnih mišicah.
Selen priporočamo v primeru povečanega oksidativnega stresa, presnovnih boleznih (rak), kroničnih vnetnih stanj (npr. osteoartritisa, srčno-žilnih težav), bolezni ščitnice (hipotiroidizem, golša), izpadanju las, spremembah na koži in za okrepitev imunskega sistema. Prav tako je priporočljiv ob nizkoenergijskih dietah, dietah z omejenim vnosom beljakovin ter za stroge vegane.
Selen je v previsokih odmerkih toksičen, meja med varno in toksično dozo pa je majhna. Po podatkih Ameriškega inštituta za medicino je zgornji dovoljeni vnos selena za odrasle enak 400 mcg. Zgodnji pokazatelj previsokega vnosa selena je zadah po česnu ter kovinski okus v ustih. Klinični znaki kronično visokega vnosa selena pa se kažejo z izgubo las, deformacijo in krhkost jo nohtov, nepravilnostmi na koži, poškodbami živčnega sistema, utrujenost jo, razdraženost jo, s slabostjo in drisko.
Cink
Cink je esencialen mineral, ki regulira številne metabolne procese. Pomembno vlogo ima pri ustrezni rasti in razvoju, pravilnem imunskem odzivu, nevroloških funkcijah in reprodukciji. Na celičnem nivoju lahko njegovo funkcijo razdelimo v 3 kategorije:
1) Katalitska funkcija: Cink je kofaktor več kot 300 encimov v vitalnih kemijskih procesih. Od cinka odvisne encime lahko pravzaprav najdemo v vseh razredih encimov. Zelo pomemben vpliv ima na encim, ki pretvarja retinol (vitamin A) v retinal, To ima ključno vlogo pri sintezi rodopsina, vidnega pigmenta v mrežnici očesa, ki omogoča črno-beli vid in adaptacijo na temo.
2) Strukturna funkcija: Cink ima pomembno vlogo v strukturi beljakovin in celičnin membran. T.i. cinkovi prsti so posebne samostojne domene znotraj molekul beljakovin, ki stabilizirajo njihovo strukturo. Tipičen primer je npr. encim baker-cink superoksid dismutaza. katerega katalitično aktivnost uravnava baker. medtem ko ima cink ključno strukturno vlogo. Struktura in funkcija celičnih membran je prav tako odvisna od cinka. Ob izgubah se poveča dovzetnost membran za oksidativni stres. ovirana pa je tudi njihova funkcija.
3) Regulacijska funkcija: Omenjeni cinkovi prsti imajo poleg vpliva na stabilizacijo strukture beljakovin, pomembno vlogo tudi kot transkripcijski faktorji in tako uravnavajo izražanje specifičnih genov. Cink vpliva tudi na celično signalizacijo in uravnava sproščanje hormonov ter prenos živčnih impulzov. Poleg tega so ugotovili. da je vključen v proces apoptoze (na podlagi genov programirane celične smrti). ki je kritičen regulacijski proces v organizmu z vplivom na rast in razvoj. kakor tudi številčnost kroničnih bolezni.
Cink priporočamo predvsem v primerih malabsorbcijskega sindroma zaradi kroničnih črevesnih boleznih (Chronova bolezen), ob kronični in hudi driski, oslabljenega imunskega sistema, podhranjenosti zaradi anoreksije, strogega veganstva ali zelo nizkega vnosa beljakovin, zaostale rasti otrok in mladostnikov, alkoholizma in alkoholne jetrne ciroze, kroničnih ledvičnih bolezni, nosečnosti in dojenja (ob pomanjkanju), belih črt na nohtih ter starosti nad 65 let.
Po podatkih Ameriškega inštituta za medicino je zgornji dovoljeni vnos cinka za odrasle enak 40 mg. Dolgoročni prekomerni vnos lahko povzroči pomanjkanje bakra. Dopolnila in viri železa ter kalcija lahko zmanjšajo absorbciio cinka. Pomembne interakcije cinka z zdravili pa so naslednje:
1) zmanjšana absorbcija antibiotikov (npr. kinolona in tetraciklinskih antibiotikov) in cinka v primeru njunega istočasnega uživanja;
2) zmanjšana absorbcija in funkcija penicilamina (zdravila za zdravljenje revmatoidnega artritisa);
3) diuretiki povečajo izločanje cinka z urinom in lahko posledično izčrpajo njegove zaloge v tkivih do 60 %.
Splošno priporočilo je vsaj 3-urni razmik med zaužitjem zdravila in prehranskega dopolnila.
Pripravila: Sendi Lešnjak, mag. inž. prehrane
