Bolezni, ki prizadenejo sklepe in njihove pomožne strukture - mišice, kosti, hrustanec in vezi - imenujemo bolezni vezivnega tkiva, ker so te strukture zgrajene večinoma iz vezivnega tkiva. Mnoge spadajo med t. i. avtoimunske bolezni, pri katerih določen dražljaj sproži reakcijo imunskega sistema proti telesu lastnim tkivom in nastajajo protitelesa, ki napadajo lastna tkiva (avtoprotitelesa).
Splošno o avtoimunskih boleznih (AB) | Diagnoza AB | Zdravljenje AB
REVMATOIDNI ARTRITIS: Splošno | Simptomi | Diagnoza | Zdravljenje | Psoriatični artritis | Vprašanja in odgovori | Viri/reference
Za imunske reakcije je značilno vnetje, ki je sicer normalen proces pri obnavljanju tkiva in normalno preneha, ko se le-to obnovi. Pri avtoimunskih boleznih pa je vnetje kronično, posledica je okvara zdravega tkiva. Pri revmatoidnem artritisu npr. kronično vnetje okvari sklepni hrustanec. Revmatoidni artritis in mnoge druge avtoimunske bolezni prizadenejo številne sklepe, ker vnetje sprožijo avtopro-titelesa, ki s krvjo krožijo po vsem telesu.
Vnetje lahko zajame vezivno tkivo v sklepih ali okoli njih ali kjerkoli v telesu. Pogosto je pridruženo tudi vnetje mišic. Prizadeti so lahko osrčnik (perikard), popljučnica (plevra) in celo možgani. Simptomi so odvisni od tega, kateri organi so prizadeti.
Diagnoza
Zdravnik postavi diagnozo avtoimunske bolezni na osnovi značilnega vzorca simptomov, ugotovitev pri pregledu in rezultatov laboratorijskih preiskav. Včasih so si simptomi med boleznimi tako podobni, da jih ne more razlikovati, zato postavi diagnozo nediferencirane bolezni vezivnega tkiva ali kombinacije dveh bolezni.
Video vsebina: kaj je avtoimuna bolezen, kamor tudi spada revmatoidni artritis
Bolezni vezivnega tkiva pogosto spremlja anemija (premalo rdečih krvnih celic). Pogosto je povečana hitrost sedimentacije eritrocitov, to je hitrost, s katero se eritrociti sesedejo na dno epruvete. Povečana hitrost sedimentacije je znak, da je v telesu prisotno aktivno vnetje, vendar samo s to preiskavo ni mogoče odkriti vzroka vnetja. Kadar bolezenski znaki niso močno izraženi, zdravnik s hitrostjo sedimentacije eritrocitov spremlja, ali je bolezen še aktivna.
Pri nekaterih boleznih vezivnega tkiva lahko v krvi določijo in izmerijo količino nenavadnih protiteles. Kadar so protitelesa specifična za določeno bolezen, njihova prisotnost potrdi diagnozo. Tako se npr. protitelesa proti dvojni vijačnici DNK pojavljajo skoraj izključno pri sistemskem eritematoznem lupusu. Vendar pri večini bolezni protitelesa niso specifična za določeno bolezen. Tako ima npr. 70 odstotkov bolnikov z revmatoidnim artritisom protitelesa, imenovana revmatoidni faktor, medtem ko jih preostali nimajo. Hkrati se revmatoidni faktor pojavlja tudi pri drugih boleznih. V takem primeru izvidi laboratorijskih preiskav zdravniku pomagajo pri postavljanju diagnoze, vendar je z njimi ne more zanesljivo potrditi.
Slika: izgled revmatoidnega artritisa na področju členkov rok
Kadar bolezen zajame določen organ ali tkivo, lahko zdravnik opravi biopsijo, pri kateri odvzame vzorec tkiva in ga pregleda pod mikroskopom. Izvid mu pomaga pri potrditvi predvidene diagnoze ali spremljanju napredovanja bolezni.
Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od vrste bolezni in njene izraženosti. Z zdravili poskušajo zmanjšati vnetje. Kadar zdravnik posumi, da bi vnetje lahko povzročilo hude bolezenske znake ali se celo končalo smrtno, mora takoj začeti z agresivnim zdravljenjem.
Zdravila za zmanjševanje vnetja so med drugimi nesteroidna protivnetna zdravila, npr. acetilsalicilna kislina (Aspirin) in ibuprofen. Pomagajo pri blagem vnetju in blažjih zagonih bolezni. Delujejo tudi proti bolečinam. Nekatera nesteroidna protivnetna zdravila je mogoče kupiti brez recepta. Za jemanje v odmerkih, ki so ponavadi potrebni za zdravljenje avtoimunskih bolezni, pa je potreben zdravniški recept. Stranski učinki, predvsem želodčne težave, niso izraziti, če jih bolnik jemlje krajši čas v zmernih odmerkih.
Kadar pa jemlje daljši čas velike odmerke, so lahko stranski učinki številni in hudi.
Video vsebina: ali lahko pozdravimo avtoimune bolezni?
Kortikosteroidi so sintetična oblika naravnih hormonov in so zelo učinkoviti proti vnetju. Mogoče jih je dajati v obliki injekcij ali uživati. Za uživanje največ predpisujejo predni-zolon. Ko se z velikimi odmerki kortikostero-idov vnetje zavre, mora bolnik včasih še več mesecev ali let jemati manjše odmerke. V primerjavi z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili povzročajo kortikosteroidi več hudih stranskih učinkov, kot so zvišanje koncentracije glukoze v krvi, večje tveganje za okužbe, osteoporoza, zadrževanje vode v telesu in ranljivost kože. Da bi preprečil naštete stranske učinke, zdravnik vedno predpiše najmanjši še učinkoviti odmerek zdravila, zlasti pri dolgotrajnem zdravljenju.
Imunosupresivna zdravila, kot so metotrek-sat, azatioprin in ciklofosfamid, zavirajo imunski odgovor in s tem zmanjšujejo vnetje. Ta zdravila, ki se uporabljajo tudi za zdravljenje raka, imajo lahko nevarne stranske učinke. Dolgoročna uporaba azatioprina in ciklo-fosfamida naj bi zvečala verjetnost za nastanek nekaterih vrst raka. Nekatera imunosupresivna zdravila okvarijo tudi reproduktivni sistem. Ker je zavrt imunski sistem, so lahko že navadne okužbe smrtno nevarne. Razumljivo je torej, da je treba imunosupresivna zdravila, ki so sicer naj učinkovitejša, uporabljati le pri najhujših oblikah bolezni.
Revmatoidni artritis
Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, ki povzroča simetrično vnetje sklepov, ponavadi na rokah ali nogah; posledice so oteklina, bolečim in postopno uničenje notranjosti sklepa.
Revmatoidni artritis povzroča številne bolezenske znake po vsem telesu. Njegov natančni vzrok ni znan, na avtoimunsko reakcijo pa vplivajo številni dejavniki, med drugimi tudi dedno nagnjenje. Pojavlja se pri približno 1 odstotku prebivalstva, dva- do trikrat pogosteje prizadene ženske kot moške. Ponavadi se začne med 25. in 50. letom, pojavi se lahko v katerikoli starosti. Bolezen se lahko spontano izboljša; zdravljenje izboljša bolezenske znake pri treh četrtinah bolnikov; vsaj pri eni desetini se na koncu vseeno razvije invalidnost.
Slika: izgled revmatoidnega artritisa na področju členkov rok
Osnovno bolezensko dogajanje je imunski napad na sinovijo - tkivo, ki obdaja sklepno votlino. Postopoma spodjeda hrustanec, kosti in vezi (ligamente), v sklepu nastajajo brazgotine. Bolezen se v sklepih razvija različno hitro.
Simptomi
Revmatoidni artritis se lahko začne nenadoma, vnetje se sočasno začne v več sklepih. Pogosteje se začne počasi in postopoma okvari različne sklepe. Vnetje je ponavadi simetrično: če je prizadet sklep na eni strani telesa, je navadno prizadet enak sklep na drugi strani. Najprej so prizadeti mali sklepi prstov na rokah in nogah, dlani, stopala, zapestja, komolci in gležnji. Vneti sklepi so boleči in ponavadi otrdeli, predvsem takoj po spanju ali dolgotrajnem mirovanju. Nekateri bolniki se počutijo utrujeni in slabotni, predvsem v zgodnjem popoldnevu.
Video vsebina: Revmatoidni artritis - znaki in simptomi
Prizadeti sklepi se povečajo in hitro se lahko razvijejo deformacije. Sklep lahko otrdi v določenem položaju (kontraktura), tako da ga bolnik ne more popolnoma skrčiti ali iztegniti. Prsti na rokah se upognejo v smeri mezinca, zato kite v prstih zdrsnejo iz pravilnega položaja. Zaradi otekline zapestij lahko nastane sindrom karpalnega kanala. Ciste, ki se razvijejo na zadnji strani prizadetega kolena, lahko počijo in povzročajo oteklino in bolečino v goleni. Okoli 30 do 40 odstotkov bolnikov ima tik pod kožo trde vozličke (nodule), ponavadi v bližini prizadetih sklepov.
Eden od bolezenskih znakov je tudi blago zvišana telesna temperatura. Revmatoidni artritis lahko povzroča vnetje krvnih žil (vasku-litis), ki se kaže z okvaro živcev in razjedami na nogah (ulkusi). Razvije se lahko vnetje po-pljučnice (plevritis) ali osrčnika (perikarditis) ali vnetje in brazgotinjenje v pljučih, kar povzroča bolečine v prsnem košu, težko dihanje in nenormalno delovanje srca. Pojavijo se lahko povečane bezgavke, Sjogrenov sindrom ali vnetje oči.
Stillova bolezen je različica revmatoidnega artritisa, pri kateri se najprej pojavijo visoka vročina in drugi znaki generalizirane bolezni.
Prepoznavanje revmatoidnega artritisa
če ima bolnik štiri od naštetih značilnosti, je verjetno, da ima revmatoidni artritis:
• jutranjo otrdelost sklepov, ki traja več kot eno uro (vsaj 6 tednov),
• vnetje (artritis) v treh ali več sklepih (vsaj 6 tednov),
Slika: revmatoidni artritis na področju rok
• artritis v sklepih roke, zapestja ali prstov (vsaj 6 tednov),
• revmatoidni faktor v krvi,
• značilne spremembe na rentgenski sliki.
Diagnoza
Zdravnik včasih težko razlikuje med revmatoidnim artritisom in številnimi drugimi boleznimi, ki prav tako povzročajo vnetje sklepov. Stanja, ki so delno podobna revmatoidnemu artritisu, so akutna revmatična vročina, gonokokni artritis, lymska borelioza, Reiterjev sindrom, psoriatični artritis, ankilozirajoči spondilitis, protin, psevdoprotin in osteoartroza.
Revmatoidni artritis lahko povzroča značilen vzorec simptomov, vendar mora zdravnik za dokončno diagnozo ponavadi opraviti laboratorijske preiskave, preiskavo sklepne tekočine, ki jo odvzame s punkcijsko iglo, in včasih celo biopsijo vozličkov. Na rentgenski sliki so včasih vidne značilne spremembe v sklepih.
Video vsebina: prvi znaki revmatoidnega artritisa 1-2 leti pred izbruhom bolezni.
Nekateri izvidi laboratorijskih preiskav so značilni za revmatoidni artritis. Hitrost sedimentacije eritrocitov je npr. povečana pri 9 od 10 bolnikov. Večina jih ima blago anemijo. Včasih se pretirano zniža tudi število belih krvnih celic (levkocitov). Če ima bolnik premalo levkocitov, povečano vranico in revmatoidni artritis, se stanje imenuje Feltyjev sindrom.
Pri številnih bolnikih z revmatoidnim artritisom odkrijejo v krvi značilna protitelesa. Sedem od 10 bolnikov ima protitelesa, imenovana revmatoidni faktor (ki se pojavlja tudi pri številnih drugih boleznih). Čim večja je koncentracija revmatoidnega faktorja v krvi, tem huje je ponavadi izražen revmatoidni artritis in slabša je prognoza. Koncentracija revmatoidnega faktorja se zmanjša, ko se zmanjša vnetje sklepov, zveča pa se med zagoni bolezni.
Zdravljenje
Zdravljenje je raznovrstno - od preprostih konservativnih ukrepov, kot sta počitek in polnovredna prehrana, do zdravil in kirurških posegov. Zdravnik najprej poskusi z manj agresivnimi ukrepi; če ne pomagajo, se odloči za agresivnejše.
Osnovno načelo zdravljenja je neobremenjevanje prizadetih sklepov, ker njihova uporaba vnetje poslabša. Pri lajšanju bolečine pomagajo redni počitki, pri hudih zagonih pa je v najaktivnejši, boleči fazi koristno kratkotrajno mirovanje v postelji. Zdravnik se lahko odloči za uporabo opornic za imobilizacijo, s katero doseže počitek prizadetega sklepa ali večih, obenem pa je vedno potrebno vsaj delno sistematično gibanje sklepa, ki naj bi preprečilo popolno otrditev.
Video vsebina: zdravljenje revmatoidnega artritisa
Primerna je redna, zdrava prehrana. Nekaterim bolnikom povzroča zagone bolezni uživanje določene hrane. Ugotovili so, da na zmanjšanje vnetja lahko deloma vpliva prehrana, bogata z ribami in rastlinskimi olji in revna z rdečim mesom.
Glavna zdravila za zdravljenje revmatoidnega artritisa so nesteroidna protivnetna zdravila (nesteroidni antirevmatiki), počasi delujoča zdravila, kortikosteroidi in imunosupresivna zdravila. Bolj kot je zdravilo učinkovito, hujše ima ponavadi stranske učinke, zato morajo bolnike skrbno nadzorovati.
Nesteroidna protivnetna zdravila
Najpogosteje uporabljana zdravila so nesteroidna protivnetna zdravila, med katera spadata acetilsalicilna kislina (Aspirin) in ibuprofen. Zmanjšajo oteklino prizadetih sklepov in ublažijo bolečine. Acetilsalicilna kislina je osnova zdravljenja revmatoidnega artritisa.
Na začetku ponavadi bolniku predpišejo 325 mg acetilsalicilne kisline štirikrat na dan, včasih pa morajo odmerek povečati, da bi dosegli zadostno izboljšanje. Šumenje oz. zvonjenje v ušesih je znak, da je odmerek acetilsalicilne kisline prevelik. Pogostni stranski učinki so želodčne težave in razjede, ki jih lahko bolnik prepreči tako, da vzame zdravilo med obrokom ali jemlje antacide ali druga zdravila. Misoprostol preprečuje erozije želodčne sluznice in nastanek želodčnih razjed pri močno ogroženih bolnikih, vendar lahko povzroča drisko in ne prepreči slabosti ali bolečin v trebuhu, ki lahko nastanejo zaradi jemanja acetilsalicilne kisline ali drugih nesteroidnih antirevmatikov.
Če bolnik ne prenaša acetilsalicilne kisline, lahko zdravnik poskuša z drugimi nestero-idnimi protivnetnimi zdravili. Vendar vsa zdravila iz te skupine povzročajo želodčne težave, zato jih bolniki z aktivnimi peptičnimi razjedami v prebavilih ne morejo jemati. Drugi, manj pogostni stranski učinki so glavobol, zmedenost, zvišan krvni tlak, otekanje (edemi) in včasih okvara ledvic.
Počasi delujoča zdravila
Počasi delujoča zdravila spremenijo potek bolezni, toda do izboljšanja lahko preteče več mesecev, stranski učinki pa so nevarni. Njihovo uporabo mora nadzorovati zdravnik. Počasi delujoča zdravila, ki so trenutno v uporabi, so spojine zlata, penicilamin, hidroksikloro-kin in sulfasalazin.
Spojine zlata upočasnijo nastanek kostnih deformacij in začasno izboljšajo stanje. Ponavadi jih dajejo kot tedenske injekcije, na voljo pa so tudi pripravki za uživanje. Bolnik dobiva tedenske injekcije do skupnega odmerka 1 gram ali dokler se ne pojavijo stranski učinki ali opazno izboljšanje. Če je zdravilo učinkovito, zdravnik postopoma zmanjša pogostnost dajanja injekcij. Z vzdrževalnimi odmerki zdravila lahko izboljšanje traja tudi več let.
Spojine zlata škodljivo delujejo na mnoge organe, bolniki s hudimi okvarami jeter, ledvic ali določenimi krvnimi boleznimi jih ne smejo jemati. Zato je treba bolnikom pred začetkom zdravljenja preiskati vzorce krvi in urina in nato redno - do enkrat na teden - med zdravljenjem. Stranski učinki so potencialno nevarni izpuščaji, srbenje in zmanjšano število krvnih celic. Manj pogosto okvarijo jetra, pljuča in živce in še redkeje povzročajo drisko. Zdravnik prekine zdravljenje z zlatom, če se pojavi katerikoli od naštetih stranskih učinkov.
Slika: ali je mogoče revmatoidni artritis rešiti z zdravili?
Penicilamin dosega podobne učinke kot zlato in ga uporabljajo, kadar slednje ni učinkovito ali povzroča neobvladljive stranske učinke. Zdravnik počasi veča odmerek zdravila, dokler se ne pokaže izboljšanje. Stranski učinki so zaviranje nastajanja krvnih celic v kostnem mozgu, okvare ledvic, prizadetost mišic, izpuščaj in slab okus. Če se pojavijo našteti stranski učinki, je treba zdravljenje prekiniti. Penicilamin lahko povzroča tudi bolezni, kot so miastenija gravis, Goodpasturjev sindrom in lupusu podobni sindrom. Med zdravljenjem je treba vsak drugi do četrti teden opravljati laboratorijske preiskave krvi in urina.
Za zdravljenje manj hudega revmatoidnega artritisa uporabljajo zdravniki raje hidroksi-klorokin kot spojine zlata ali penicilamin. Stranski učinki, ki so ponavadi le blagi, so izpuščaj, bolečine v mišicah in okvare oči. Slednje so lahko tudi trajne, zato mora bolnikom pred začetkom zdravljenja in nato še vsakih 6 mesecev med zdravljenjem oči pregledati oftalmolog. Če zdravilo v 6 mesecih ne pomaga, zdravnik zdravljenje prekine. Sicer ga lahko nadaljuje, dokler je potrebno.
Zdravniki pri revmatoidnem artritisu vedno pogosteje predpisujejo tudi sulfasalazin. Odmerek postopoma večajo; izboljšanje se ponavadi pojavi v 3 mesecih. Tako kot druga počasi delujoča zdravila, lahko povzroča želodčne težave, okvare jeter in krvnih celic ter izpuščaj.
Kortikosteroidi
Kortikosteroidi, npr. prednizon, najbolj dramatično zmanjšajo vnetje kjerkoli v telesu. Čeprav so za kratkoročno uporabo najučinkovitejši, se sčasoma njihov učinek zmanjša, revmatoidni artritis pa je aktiven več let. Ponavadi ne upočasnijo napredovanja bolezni. Poleg tega dolgoročno jemanje kortikosteroidov neizbežno povzroča številne stranske učinke, ki prizadenejo večino telesnih organov.
Pogostni stranski učinki so stanjšanje kože, nastajanje modric, osteoporoza, visok krvni tlak, zvečana koncentracija krvnega sladkorja in katarakta. Jasno je torej, da so kortikosteroidi rezervirani za neposredno zdravljenje zagonov bolezni, kadar je prizadetih več sklepov ali kadar vsa druga zdravila niso bila učinkovita. Pomembni so tudi za zdravljenje vnetja zunaj sklepov, npr. vnetja popljučnice (plevri-tisa) ali vnetja osrčnika (perikarditisa). Zdravnik zaradi pogostnih stranskih učinkov vedno predpiše najmanjši možni učinkoviti odmerek. Kortikosteroide lahko vbrizga neposredno v prizadete sklepe, kar povzroči hitro, kratkotrajno izboljšanje.
Imunosupresivna zdravila Imunosupresivna zdravila (metotreksat, azatioprin in ciklofosfamid) so učinkovita za zdravljenje hudega revmatoidnega artritisa. Zavirajo vnetje, tako da se lahko zdravnik izogne kortikosteroidom ali predpiše manjše odmerke. Vendar imajo ta zdravila potencialno smrtne stranske učinke. Poleg tega lahko azatioprin in ciklofosfamid zvečata nevarnost za nastanek raka.
Video vsebina: prednosti in slabosti kortikosteroidnih injekcij.
Revmatoidni artritis v zgodnji fazi zdravniki vse pogosteje zdravijo z metotreksatom v obliki tablet enkrat tedensko, ker hitro učinkuje včasih že po nekaj tednih. Pri hudi obliki revmatoidnega artritisa se lahko zdravnik zanj odloči pred zdravljenjem s počasi delujočimi zdravili. Bolniki ga dobro prenašajo, potreben pa je skrben zdravniški nadzor. Popolnoma se morajo odpovedati pitju alkohola, s čimer se zmanjša verjetnost okvare jeter. Kadar druga zdravila niso učinkovita, lahko za zdravljenje hudega revmatoidnega artritisa zdravnik uporabi ciklosporin, ki zavira delovanje limfocitov.
Drugi načini zdravljenja Poleg zdravil za zmanjšanje vnetja sklepov vključuje načrt zdravljenja revmatoidnega artritisa še telovadbo, fizikalno terapijo, zdravljenje prizadetih sklepov s toploto in včasih kirurške posege. Vnete sklepe je treba nežno razgibavati, da ne bi otrdeli. Ko se vnetje umiri, bolniku koristijo redne, aktivne vaje, vendar jih ne sme opravljati do utrujenosti. Mnogim bolnikom je laže izvajati vaje v vodi.
Slika: kortikosteroidi pogosto nudijo hitro, vendar ne dokončno rešitev.
Zdravljenje otrdelih sklepov je sestavljeno iz intenzivnih vaj in uporabe opornic, ki postopoma raztegujejo sklep. Če zdravila niso učinkovita, je včasih potreben kirurški poseg. Pri napredovalih okvarah lahko operativno zamenjajo kolenski ali kolčni sklep; gibljivost in funkcija se povrneta. Predvsem v stopalu lahko sklepe kirurško odstranijo ali spojijo, da ima bolnik med hojo manj bolečin. Sklep palca je možno zatrditi, kar bolniku omogoči prijem; enako je mogoče spojiti nestabilna zgornja vratna vretenca, da bi preprečili pretisnjenje hrbtenjače.
Kadar revmatoidni artritis povzroča invalidnost, bolniki za vsakodnevna opravila uporabljajo razne pripomočke. Tako npr. posebej prilagojeni ortopedski ali športni copati zmanjšajo bolečine med hojo; s pripomočki, kot so prijemalke, pa bolnik potrebuje manj moči za prijemanje.
Psoriatični artritis
Psoriatični artritis je oblika artritisa, ki se pojavi pri bolnikih z luskavico kože ali nohtov.
Bolezen je podobna revmatoidnemu artritisu, vendar pri njej ne nastajajo protitelesa, značilna za revmatoidni artritis.
Simptomi in diagnoza
Luskavica se lahko pojavi pred vnetjem sklepov ali po njem. Artritis ponavadi prizadene sklepe prstov na rokah in nogah, lahko so prizadeti tudi drugi, npr. kolčni sklep ali hrbtenica. Sklepi otečejo in pri kroničnem vnetju postanejo deformirani. Znaki bolezni na koži in sklepih se lahko pojavljajo sočasno in potem hkrati tudi izginejo.
Zdravnik postavi diagnozo na osnovi značilne slike za artritis.
Prognoza in zdravljenje
Prognoza je pri psoriatičnem artritisu ponavadi boljša kot pri revmatoidnem artritisu, ker je prizadetih manj sklepov, ki pa so vseeno lahko hudo prizadeti.
Zdravljenje je usmerjeno k izboljšanju kožnih sprememb in zmanjšanju vnetja sklepov.
Vprašanja in odgovori
Kateri so običajno prvi znaki revmatoidnega artritisa?
Prvi in zgodnji znaki revmatoidnega artritisa vključujejo občutljivost ali bolečino v nekaterih sklepih, kot so tisti v prstih na rokah ali nogah. Lahko je občutiti tudi bolečino v večjem sklepu, kot je kolenski ali ramenski sklep. Ti zgodnji znaki revmatoidnega artritisa ponavadi niso tako zelo intenzivni, da bi vas resno zaskrbeli, predstavljajo pa začetek težav, ki sledijo [1].
Kakšna je pričakovana življenjska doba osebe z revmatoidnim artritisom?
V poznani študiji je bila povprečna stopnja preživetja pri zdravih odraslih približno 82 let, medtem ko je bila povprečna stopnja preživetja pri ljudeh z revmatoidnim artritisom približno 77 let[2].
Kateri so glavni vzroki za revmatoidni artritis?
Revmatoidni artritis se razvije zaradi kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov, kot sta kajenje in prehrana. Ni jasno, kakšna je natančna genetska povezava, vendar se domneva, da če imate sorodnika s to boleznijo, povečate svojo možnost za razvoj te bolezni tudi vi[3].
Kaj je najbolje narediti ob diagnozi: revmatoidni artritis?
- zdravila: jemanje zdravil, ki vam jih predpiše zdravnik,
- fizikalna in delovna terapija,
- operativni poseg po potrebi,
- rutinsko spremljanje napredovanja bolezni
- komplementarne terapije[4].
Viri in reference
Veliki zravstveni priročnik za domačo uporabo, Založba mladinska knjiga
- Rheumatoid arthritis - https://www.mayoclinic.org
- Rheumatoid Arthritis - https://my.clevelandclinic.org
- Rheumatoid Arthritis Life Expectancy: What You Need to Know - https://www.healthcentral.com
- What is rheumatoid arthritis? - https://versusarthritis.org
