Med nosečnostjo nas na vsakem koraku seznanjajo s spiskom dobrobiti, ki jih otrok z dojenjem pridobi. Da je dojenje najbolj zdrava stvar na svetu, to vemo vsi. O tem, da se otrok morda iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bo dojil, pa je zelo malo povedanega. Pa vendar se zgodi tudi to. Enostavno ne gre. Ni dovolj mleka, bradavice so udrte, otrok se noče dojiti. .. Veliko stvari se lahko zgodi. Predstavljam tri zgodbe mamic, ki jim dojenje zaradi različnih razlogov ni uspelo. Zgodb je še veliko več - vsaka je drugačna in vsaka prinaša veliko bolečino mami, ki se ji zaradi občutka nemoči (in tudi poraza) poruši svet. Vsaka mama bi se morala zavedati, da je kljub temu, da ne doji, vse v redu - in predvsem, da bo z otrokom zaradi tega vse v redu. In da ni kriva!
Otrok se je dojenju uprl
»S partnerjem sva obiskovala materinsko šolo in se pripravljala na prihod novega člana. Po porodu skoraj vso noč od vznemirjenja in sreče nisem zatisnila očesa, naslednji dan pa sem sina z velikim pričakovanjem pristavila k prsim. Bradavice ni zagrabil, celo stran se je obrnil. Sestra me je potolažila, da je to verjetno zato, ker je tako majhen (tehtal je dobra dva kilograma) in da bo sčasoma že zagrabil. Prsi so mi rasle in rasle, imela sem občutek, da se mi bodo razpočile. Vid se pa še vedno ni hotel dojiti. Poskušali smo z različnimi nastavki v različnih položajih, pa ni in ni šlo. V porodnišnici sem bila že sedmi dan, saj sem bila prepričana, da mi bodo tam najlažje pomagali. Svojega otroka sem hotela dojiti in pika. Pa se mi je odločno uprl. Pripravili so me na črpanje mleka in stekleničko. S stekleničko je bil Vid zelo zadovoljen, sama pa sem doma še dva meseca poskušala, če bi morda dojenje le steklo. Kljub vsem naporom se Vid ni hotel dojiti. Počasi sem se sprijaznila in sprejela, da se moj sin enostavno ne želi dojiti. Kljub temu je bil Vid zdrav dojenček, katerega imunski sistem se je zgradil ob adaptiranem mleku in veliki dozi svežega zraka!«
Tatjana, 44 let
MONIKINA ZGODBA
»Proti koncu nosečnosti sem pripravila vse potrebno tudi za dojenje. S stekleničkami in podobnimi zadevami se nisem ukvarjala, to se me ni tikalo. Takoj po porodu je Jure, ki je tehtal dobre 4 kg, počival pri mojih prsih, čez nekaj ur pa je, očitno lačen, že jokal. Pristavila sem ga k prsim, lepo je zagrabil bradavico in vlekel. Po nekaj sekundah se je odmaknil in ponovno planil v jok. Sestra, ki je spremljala
dogajanje, je priskočila na pomoč. Z vajenim gibom je poskušala iz bradavice stisniti mleko, a je žal ostalo le pri nekaj kapljicah. »Pri nekaterih porodnicah mleko nastane malo kasneje,« me je potolažila, Jureta pa sem nahranila z adaptiranim mlekom. Čez nekaj ur se je zgodba ponovila. Mleka tudi po nekaj dneh še ni bilo. Sama sebi nisem mogla verjeti. Vsakič, ko sem Jureta hranila, so mi tekle solze, ker sem si močno želela, da bi dojenje steklo. Bilo mi je nesprejemljivo, da ne morem nahraniti svojega otroka. Trajalo je kar precej časa, da sem se s tem sprijaznila, kljub temu da so me tolažili, da bo z otrokom prav tako vse v redu. Sama sem morala iti čez vse občutke obtoževanja, krivde, žalosti, jeze in nemoči. Ko danes, po dobrih štirih letih, pogledam Jureta, sem prepričana, da mu ni prav nič manjkalo, saj se je razvil v krepkega fanta. Pravzaprav se mi zdi, da je bila vsaka pretočena solza preveč. Toliko je bilo povsod govora o pozitivnih učinkih dojenja in čisto nič o tem, da se lahko zgodi tudi to, da mleka enostavno ni. Zdaj vem in naslednjič se bom tega lotila manj dramatično. Čez tri mesece bo Jure dobil sestrico ... Sem tokrat pripravljena?«
Monika, 33 let
NA DRUGI POROD SEM SE SISTEMATiČNO PRIPRAVILA
»Nisem ena od mamic, ki so želele na vsak način dojiti, do dojenja sem iz neznanih razlogov čutila celo manjši odpor. Tega sestram pred osemnajstimi leti, ko sem rodila Andreja, nisem razlagala, ker je veljalo, da je otroka pač treba dojiti. Andreja sva dan po porodu s sestro s skupnimi močmi pristavili k prsim. Nekajkrat je potegnil, potem pa potisnil glavo stran in planil v jok. Poskusili smo še na drugi strani,
zamenjala sem položaj, vendar je otrok vztrajno jokal. Nato je od izčrpanosti zaspal, po dveh urah pa smo ponovili vajo. Nekaj potegov, potem pa jok. Zaradi občutka nemoči sem z njim jokala tudi sama. Otrok je na koncu zaradi dehidracije pristal na infuziji. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da nisem imela dovolj mleka in da se nikakor ni uspel najesti. Ko sem čez tri leta rodila drugega sina, sem se na porodnišnico pripravila. S seboj sem vzela stekleničko in adaptirano mleko, saj po prvi izkušnji hranjenja svojega otroka nikakor nisem želela prepustiti naključju. Zgodba se je ponovila do te mere, da ponovno nisem imela dovolj mleka, vendar tokrat v porodnišnici ni bil nikakršen problem priti do adaptiranega mleka, kot se je zgodilo v moji prvi izkušnji. Drugega sina sem tako celo nekaj malega dojila, prav tako tretjega.«
Staša, 47 let
Vir: mojDOKTOR, www.mydoctor.si
