Duševne motnje zajemajo stanja motenega mišljenja, čustvovanja in vedenja. Povzroča jih zapleteno medsebojno delovanje telesnih, duševnih, družbenih, kulturnih in dednih vplivov.
Duševno zdravje: Splošno | Duševna bolezen in družba | Klasifikacija in diagnostika duševnih bolezni | Zdravljenje duševnih bolezni | Vprašanja in odgovori | Viri/reference
Vsi potrebujemo podporo družbenega okolja, če hočemo zadovoljiti človeške potrebe, kakršne so, da je drugim mar za nas, nas sprejemajo in čustveno podpirajo. Navedeno velja zlasti za čas, ko se znajdemo v stresu.
Raziskave so pokazale, da lahko močna podpora okolja (družbena) pomembno izboljša rekonvalescenco (ozdravljenje) po telesnih in duševnih boleznih. Toda družbene spremembe so zmanjšale oporo, ki so jo včasih človeku dajali sosedje in družine. Kot alternative so se razširile skupine za samopomoč in vzajemno pomoč.
Slika: Večino psihiatričnih metod zdravljenja lahko uvrstimo med somatične ali psihoterapevtske.
Nekatere skupine za samopomoč, kot npr. Anonimni alkoholiki in Anonimni narkomani, so osredotočene na odvisniško vedenje. Druge delujejo kot zagovorniki določenih skupin, kakršni so invalidi in starostniki. Tretje dajejo oporo družinam ljudi s kakšno hudo boleznijo.
Duševna bolezen in družba
Razvoj antipsihotičnih zdravil je v preteklih desetletjih omogočil, da niso več vsi psihiatrični bolniki zaprti v psihiatrične ustanove. Taka dezinstitucionalizacija je postopoma spremenila odnos družbe do psihiatričnih bolnikov, saj se je uveljavila miselnost, da so duševno bolni ljudje tudi člani družin in skupnosti.
Video vsebina: Česa vam ne povedo o duševnih boleznih.
Raziskave so pokazale, da lahko odnosi med bolniki in njihovimi družinami izboljšajo ali poslabšajo duševno bolezen. Tako so se razvile različne oblike družinskega zdravljenja, ki so v veliki meri preprečile, da bi bili duševno bolni ponovno spravljeni v ustanove. Danes je bolj kot kdaj prej družina duševno bolnega vključena v zdravljenje kot zaveznik. Tildi družinski zdravnik igra pomembno vlogo pri ponovnem bolnikovem vključevanju v njegovo življenjsko okolje (skupnost).
Poleg tega so duševno bolni, ki se sicer morajo zdraviti bolnišnično, zdaj manjkrat kot v preteklosti izolirani in pod nadzorom v posebnih sobah. Hkrati pa jih pogosto obravnavamo v drugačnih oblikah zdravljenja, kot so dnevne bolnišnice ali posebni domovi. Tako zdravljenje je tudi cenejše od bolnišničnega, ker potrebuje manj osebja, poudarja skupinsko zdravljenje in ne temelji več toliko na individualni obravnavi. Bolniki spijo doma ali v posebnih domovih.
Seveda tudi dezinstitucionalizacija prinaša probleme. Mnogi duševno bolni, ki niso nevarni sebi ali drugim in jih ni več mogoče zdraviti v ustanovi proti njihovi volji, so postali brezdomci. Čeprav zakonski ukrepi ščitijo človekove državljanske pravice, so hkrati otežili zdravljenje mnogih, ki ga potrebujejo in med katerimi je veliko takšnih, ki so izredno nerazumni. Brezdomstvo pa vpliva tudi na družbo.
Klasifikacija in diagnostika duševnih bolezni
Kot se spreminja znanje v medicini, se neprestano spreminja tudi klasifikacija bolezni. Podobno tudi v psihiatriji vedno več vemo, kako delujejo možgani in kako nanje vplivajo dejavniki iz okolja. Kljub napredku je poznavanje zapletenih mehanizmov delovanja možganov še vedno v povojih. Vendar so mnoge raziskave le pokazale, da je z veliko zanesljivostjo mogoče med seboj ločevati duševne bolezni. Tako je standardizirana diagnoza postala vedno bolj zanesljiva.
Leta 1952 je Ameriško psihiatrično združenje prvič objavilo Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje (DSM-I). Zadnja izdaja, DSM-IV, je izšla leta 1994. Priročnik navaja klasifikacijski sistem, ki razdeli duševne bolezni v diagnostične kategorije. Te slonijo na opisu simptomov - osnova je torej, kar bolniki govorijo in počnejo v skladu s svojim razmišljanjem in čutenjem - in na opisu poteka bolezni.
Mednarodna klasifikacija bolezni, 10. revizija, ki jo je izdala Svetovna zdravstvena organizacija, uporablja za področje duševnih in ve denjskih motenj podobne diagnostične kale-gorije kot DSM-IV. Ta podobnost govori v prid dejstvu, da postajajo diagnoze duševnih mo tenj po vsem svetu vedno bolj standardne (enake). V Sloveniji je uporaba M KB 10 od leta 1996 obvezna za vse veje medicine, torej tudi za psihiatrijo.
Slika: Mnoge psihiatrične motnje zdravijo s kombinacijo zdravil in psihoterapije.
Napredek je opazen tudi v diagnostičnih metodah. Na voljo so različne oblike slikanja možganov, npr. računalniška tomografija (CT), magnetnoresonančno slikanje (MRS) in pozitronska emisijska tomografija (PET). Zadnja je v bistvu slika pretoka krvi skozi posamične dele možganov.
Naštete metode slikanja dajejo slike možganske zgradbe in delovanja pri ljudeh z normalnim in nenormalnim vedenjem. Tako omogočajo znanstvenikom boljše razumevanje možganske funkcije pri ljudeh z duševno boleznijo in brez nje. Preiskave, ki zmorejo razločevati med eno in drugo duševno motnjo, so omogočile večjo natančnost diagnoze.
Zdravljenje duševnih bolezni
Večino psihiatričnih metod zdravljenja lahko uvrstimo bodisi med somatične (telesne) bodisi med psihoterapevtske. Somatični metodi sta zdravljenje z zdravili in elektrokonvulzivno zdravljenje. Psihoterapevtske metode so med drugimi psihoterapija (individualna, skupinska ali družinska), vedenjska terapija (npr. trening sproščanja in hipnoza) ter hipnoterapija.
Slika: Zadnjih 40 let so razvili zdravila, ki so zelo učinkovita.
Mnoge psihiatrične motnje zdravijo s kombinacijo zdravil in psihoterapije. Izkazalo se je celo, da je za mnoge hude psi hiatrične motnje terapevtska obravnava ki vključuje tako zdravila kot psihoterapijo, bistveno učinkovitejša kot samo ena oblika zdravljenja.
Zdravljenje z zdravili
Zadnjih 40 let so razvili zdravila, ki so zelo učinkovita in jih zdravniki na široko uporabljajo. Zdravljenje duševnih motenj z zdravili je pogosta praksa in lahko prinese olajšanje simptomov ter izboljša kakovost življenja ljudi, ki trpijo zaradi teh stanj.
Antidepresivi, kot so selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina, selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina in noradrenalina, triciklični antidepresivi in inhibitorji monoaminooksidaze, so pogosto predpisana zdravila za zdravljenje depresije. Anksiolitiki, kot so benzodiazepini in antidepresivi, se pogosto uporabljajo za zdravljenje različnih anksioznih motenj, kot so generalizirana anksiozna motnja, socialna anksioznost in panična motnja.
Za zdravljenje bipolarne motnje se pogosto uporabljajo stabilizatorji razpoloženja, kot so litij, valproat in lamotrigin. Poleg tega se lahko uporabljajo tudi antipsihotiki in antidepresivi, odvisno od faze bolezni. Antipsihotiki, znani tudi kot nevroleptiki, so osnovno zdravljenje za shizofrenijo. Obstajajo tipični antipsihotiki, kot so haloperidol, in atipični antipsihotiki, kot so olanzapin, risperidon, kvetiapin in aripiprazol.
Video vsebina: Najboljši način za iskanje zdravil za duševno zdravje.
Za zdravljenje ADHD se običajno uporabljajo stimulansi, kot so metilfenidat in amfetamini, ter nesteroidni stimulansi, kot je atomoksetin. Za motnje spanja se lahko uporabljajo različna zdravila, odvisno od vzroka in simptomov. To lahko vključuje hipnotike, kot so benzodiazepini in zdravila za spanje, ter zdravila za zdravljenje osnovnih vzrokov, kot so antidepresivi ali zdravila za zdravljenje nespečnosti.
Elektrokonvulzivno zdravljenje
Pri elektrokonvulzivnem zdravljenju pritrdijo elektrode na glavo, nato spustijo niz električnih sunkov skozi možgane, kar povzroči napad krčev, podoben epileptičnemu napadu. Izkazalo se je, da je to najučinkovitejši način za zdravljenje hude depresije.
V nasprotju s sliko, ki jo o njem širijo mediji, je elektrokonvulzivno zdravljenje varno in le redko povzroči resne zaplete. Sodobna uporaba te metode hkrati z anestetiki in mišičnimi relaksanti je zelo zmanjšala vsakršno tveganje za bolnika.
Psihoterapija
Tudi na tem področju zdravljenja je v nekaj preteklih letih prišlo do pomembnega napredka. Psihoterapija je zdravljenje, pri katerem terapevt uporablja psihološke metode in kjer je pomemben odnos bolnik - terapevt. Psihiatri niso edini strokovnjaki, usposobljeni za izvajanje psihoterapije.
Vešči so še klinični psihologi, socialni delavci, medicinske sestre in ponekod tudi duhovniki ter mnogi drugi strokovnjaki. Vendar so psihiatri edini strokovnjaki za duševno zdravje, ki smejo predpisovati zdravila.
Značilnosti psihoterapije:
- empatija in sprejemanje posameznikovih težav
- razlaga posameznikovih težav in metoda, s katero jo lajšamo
- informacija o naravi in izvoru posameznikovih težav in nasvet, kakšne so alternativne možnosti za odpravljanje teh težav
- vzpostavljanje zaupnega odnosa s terapevtom, s čimer se okrepijo posameznikova pričakovanja, da bo ozdravel
- povečevanje posameznikovega zavedanja lastnih čustev, kar omogoča spremembo v stališčih in vedenju
Čeprav individualno psihoterapijo opravljajo na mnogo različnih načinov, večina strokovnjakov pripada eni izmed štirih psihoterapevtskih šol: dinamski, kognitivno-vedenjski, medosebni in vedenjski. Dinamska psihoterapija izhaja iz psihoanalize, njen namen pa je pomagati bolniku razumeti nezavedne konflikte in vedenjske vzorce, ki povzročajo simptome in težave v medsebojnih odnosih. Kognitivno-vedenjska terapija se v prvi vrsti osredotoča na izkrivljena bolnikova razmišljanja.
Slika: Skupinska in družinska psihoterapija sta široko uporabljani metodi.
Medosebna terapija se ukvarja s posledicami izgube in spremembe pacientovih medosebnih odnosov. Vedenjska terapija pomaga bolnikom odvaditi se pogojnih načinov odzivanja na dogodke v okolju. V praksi večina psihoterapevtov združuje različne tehnike in jih prilagaja bolnikovim potrebam. Psihoterapijo lahko uporabljamo v zelo različnih okoliščinah.
Celo ljudje, ki nimajo nobene psihiatrične motnje, ugotavljajo, da jim psihoterapija lahko pomaga pri premagovanju težav, kakršne se pojavljajo pri zaposlovanju, žalovanju ali kakšni kronični bolezni v družini. Tudi skupinska in družinska psihoterapija sta široko uporabljani metodi.
Hipnoza in hipnoterapija
Hipnozo in hipnoterapijo vedno več uporabljamo za odpravljanje bolečin in zdravljenje telesnih bolezni, katerih vzrok je tudi v duševnosti. Obe tehniki povzročata sprostitev, ta pa znižuje tesnobo in napetost. Hipnoza in hipnoterapija lahko npr. pomagata ljudem, ki imajo raka, zaradi katerega jih poleg bolečin pesti tesnoba ali depresija.
Vprašanja in odgovori
Katera duševna motnja je najbolj pogosta?
Depresija, ki prizadene približno 300 milijonov ljudi, je najpogostejša duševna motnja in na splošno pogosteje prizadene ženske kot moške[1].
Ali so vse duševne motnje genetske?
Raziskava, ki jo je izvedel in financiral Nacionalni inštitut za duševno zdravje (NIMH), je pokazala, da številne duševne motnje povzroča kombinacija bioloških, okoljskih, psiholoških in genetskih dejavnikov[2].
Ali je duševna motnja lahko kronična?
Za nekatere ljudi je lahko njihova duševna bolezen le nekaj kratkih epizod. Vendar mora veliko ljudi svoje stanje duševnega zdravja dosledno upravljati vse življenje. Čeprav lahko resnost duševnega zdravja niha, so pogosto vztrajne narave, zaradi česar je duševna bolezen kronična[3].
Ali se anksiozna motnja lahko zdravi brez zdravil?
Anksioznost je mogoče zdraviti brez zdravil s pravo kombinacijo sprememb življenjskega sloga, terapij in podpore. Če je oseba zaskrbljena zaradi svoje tesnobe, naj se obrne na strokovnjaka za duševno zdravje ali zdravnika in ne odlaša z oskrbo[4].
Ali so vse duševne motnje ozdravljive?
V tem času večine duševnih bolezni ni mogoče pozdraviti, vendar jih je običajno mogoče učinkovito zdraviti, da zmanjšamo simptome in omogočimo posamezniku, da deluje v delovnem, šolskem ali družbenem okolju[5].
Viri in reference
Veliki zdravstveni priročnik za domačo uporabo, Založba mladinska knjiga
- The Top Five Most Common Mental Illnesses - https://www.talkspace.com/
- Looking at My Genes: What Can They Tell Me About My Mental Health? - https://www.nimh.nih.gov
- Mental illness is a chronic illness - https://epicassist.org
- Treating anxiety without medication - https://www.medicalnewstoday.com
- Information about Mental Illness and the Brain - https://www.ncbi.nlm.nih.gov