ULKUS - rana na želodcu | Moja-lekarna.com

Peptična razjeda je dobro omejena okrogla ali ovalna rana sluznice želodca ali dvanajstnika in nastane zaradi razžiranja sluznice z želodčno kislino in s prebavnimi sokovi. Plitvo razjedo imenujemo erozija.

Pepsin je encim, ki skupaj s solno kislino, ki nastaja v sluznici želodca, prebavlja hrano, predvsem beljakovine. Peptična razjeda nastane na sluznici prebavil tam, kjer je le-ta izpostavljena delovanju kisline in prebavnih encimov - predvsem v želodcu in dvanajstniku. Razjede poimenujemo po mestu njihovega nastanka ali po okoliščinah, v katerih so nastale.

Najpogostejša oblika peptične razjede je razjeda na dvanajstniku. Nastane na dvanajstniku, začetnem delu tankega črevesa, tik pod želodcem. Želodčna razjeda je manj pogosta ter ponavadi nastane ob zgornji krivini želodca.

Slika: Večino razjed lahko pozdravijo brez zapletov.

Če je bil del želodca kirurško odstranjen, se lahko na mestu, kjer je bil preostanek želodca sešit s tankim črevesom, pojavi razjeda na anastomozi. Ponavljajoče se uhajanje želodčne kisline v spodnji del požiralnika lahko povzroči vnetje (ezofagitis) in razjede požiralnika. Razjede, ki se razvijejo zaradi stresa, hujše bolezni, opeklin ali poškodbe, imenujemo stresne razjede.

Simptomi

Značilno je, da se razjeda rada celi in ponavlja. Simptomi se razlikujejo glede na mesto razjede in bolnikovo starost. Pri otrocih ali starejših so lahko simptomi nenavadni ali jih sploh ni. V teh primerih razjedo odkrijejo šele, ko se pojavijo zapleti.

Samo približno polovica ljudi z razjedo dvanajstnika ima značilne simptome: glodajočo in pekočo bolečino, občutljivost, občutek praznine in lakoto. Bolečina se rada pojavi na prazen želodec. Razjeda ponavadi ne povzroča bolečin takoj zjutraj, se pa pojavijo dopoldne. Bolečina je stalna, blaga do srednje močna, ponavadi omejena na točno določen predel, skoraj vedno tik pod prsnico.

Video vsebina: Presenetljiv povzročitelj želodčnih razjed.

Pitje mleka, uživanje hrane ali antacidov bolečino ponavadi ublaži, vendar se ta v dveh do treh urah ponovi. Pogosta je bolečina, ki bolnika zbudi ponoči ob enih ali dveh zjutraj. Velikokrat bolečina izbruhne enkrat ali večkrat na dan, kar se ponavlja en do več tednov, potem pa sama od sebe izgine.

V prvih dveh letih se bolečina rada ponovi, občasno pa tudi še pozneje. Pri posamezniku se ponavadi pojavi določen vzorec ponavljanja bolečin in ta iz izkušenj že lahko napove, kdaj se bodo težave spet pojavile (navadno spomladi in jeseni ter ob stresu).

Simptomi želodčne razjede pogosto ne sledijo enakemu vzorcu kot pri razjedi dvanajstnika; uživanje hrane bolečine ne omili, ampak jo celo sproži. Želodčne razjede pogosteje vodijo v otekanje tkiv tankega črevesa, kar ovira pomikanje hrane iz želodca. To po jedi povzroči napihovanje, slabost ali bruhanje. Pri ezofagitisu ali razjedi požiralnika se bolečina ponavadi pojavi med požiranjem ali ležanjem. Resnejše simptome povzročijo zapleti peptične razjede, kot sta krvavitev ali predrtje (perforacija).

Vzroki

Skoraj vsak človek izdeluje želodčno kislino, vendar se razjeda pojavi samo pri enem od desetih ljudi. Različni ljudje izdelujejo različne količine želodčne kisline, vzorec izločanja kisline pri posamezniku pa je ponavadi stalen skozi vse življenje. Dejansko lahko že dojenčke razdelimo glede na količino izločanja kisline na take, ki izločajo malo, srednje veliko ali veliko želodčne kisline.

Slika: Pri ljudeh z razjedo dvanajstnika so v želodcu našli bakterije H. pylori.

Pri tistih, ki je izločajo veliko, je tveganje za razvoj peptične razjede večje kot pri tistih, ki je izločajo malo. Kljub temu se razjeda pri večini takih, ki izločajo veliko kisline, skoraj nikoli ne razvije, lahko pa se včasih pojavi tudi pri človeku, ki izloča malo kisline. Očitno pri nastanku razjede poleg izločanja kisline sodelujejo še nekateri drugi dejavniki.

Pri veliko ljudeh z razjedo dvanajstnika so v želodcu našli bakterije Helicobacter pylori, ki jih obravnavajo kot enega glavnih povzročiteljev nastanka peptičnih razjed. Ni še povsem jasno, kako te bakterije pripomorejo k nastanku razjede. Motijo lahko normalno delovanje želodčnih obrambnih mehanizmov ali izdelujejo toksin, ki pomaga pri nastanku razjede. Razjede dvanajstnika skoraj nikoli niso rakave.

Želodčne razjede se od razjed dvanajstnika razlikujejo po tem, da se pojavijo pozneje v življenju. Nekatera zdravila, predvsem acetilsalicilna kislina, ibuprofen in druga nesteroidna protivnetna zdravila, v želodcu povzročajo erozije in razjede, predvsem pri starejših ljudeh.

Erozije in razjede se zacelijo, ko človek preneha uživati ta zdravila, ter se nerade ponovijo, razen v primeru, ko človek spet začne jemati omenjena zdravila. Celjenje je možno tudi pri nekaterih rakavih (malignih) želodčnih razjedah, to dejstvo pa otežuje njihovo razlikovanje od nerakavih (benignih) želodčnih razjed, ki nastanejo npr. zaradi zdravil.

Zapleti pri peptični razjedi

Večino razjed lahko pozdravijo brez zapletov. Vendar pa se lahko pri nekaterih razjedah razvijejo smrtno nevarna stanja, npr. penetracija, perforacija, krvavitev ali zapora.

Penetracija

Razjeda se lahko širi skozi mišično steno želodca ali dvanajstnika in se nadaljuje v sosednji čvrst organ, npr. v jetra ali v trebušno slinavko. To povzroči intenzivno, zbadajočo, stalno bolečino, ki jo lahko bolnik čuti zunaj prizadetega predela - kadar razjeda dvanajstnika prodre v trebušno slinavko, se lahko bolečine npr. pojavijo v hrbtu. Ob spremembi lege telesa se bolečina lahko stopnjuje. Če razjede ne pozdravijo z zdravili, je potrebna operacija.

Perforacija (predrtje)

Razjede sprednje strani dvanajstnika ali redkeje želodca se lahko nadaljujejo skozi steno, tako da nastane odprtina proti prosti trebušni votlini. Bolečina se pojavi nenadoma ter je močna in stalna. Hitro se širi po trebušni votlini. Bolnik lahko čuti bolečino v eni ali obeh ramah, močnejša pa postane med globokim dihanjem. Spreminjanje lege telesa bolečino ponavadi močno okrepi, zato se bolnik trudi ležati povsem pri miru.

Video vsebina: Kako premagati želodčne razjede.

Trebuh je za dotik občutljiv; občutljivost se stopnjuje, ko zdravnik močno pritisne na trebušno steno in zatem pritisk popusti (»občutljivost za popustitev pritiska«). Pri starejših ljudeh, pri ljudeh, ki se zdravijo s kortikosteroidi, ter pri zelo bolnih so simptomi manj izraziti. Vročina je znak okužbe trebušne votline. Če tega stanja ne zdravijo, se lahko razvije šok. Potrebna sta takojšnja operacija in intravenozno dajanje antibiotikov.

Krvavitev

Krvavitev je pogost zaplet pri razjedah, tudi takih, ki ne bolijo. Simptomi krvavečih razjed so lahko bruhanje svetlordeče krvi ali rdečerjavih kep delno prebavljenje krvi, ki je videti kot kavna usedlina, in odvajanje črnega ali očitno krvavega blata. Taka krvavitev je lahko posledica tudi kakšne druge bolezni prebavil, vendar zdravniki najprej poskušajo izključiti vir krvavitve v želodcu ali dvanajstniku.

Slika: Zdravljenje razjede ponavadi odpravi tudi zaporo.

razjedeželodca.jpg

Ce krvavitev ni obilna, zdravnik naredi endoskopijo (pregled z upogljivo pregledovalno cevko). Če je krvaveča razjeda vidna, lahko endoskop uporabi tudi za kavterizacijo. Kadar vira krvavitve ne odkrijejo in krvavitev ni obilna, razjedo zdravijo z zdravili, npr. z antagonisti H2 in antacidi. Bolniku intravensko nadomeščajo tudi tekočine, ničesar pa ne zaužije; le tako lahko prebavila počivajo. Če je krvavitev trdovratna ali obilna, lahko zdravnik z endoskopom vbrizga snov, ki povzroči strjevanje krvi. Kadar tudi ta metoda ni uspešna, je potrebna operacija.

Zapora

Otekanje vnetega tkiva okoli razjede ali brazgotinjenje po predhodnem vzniku razjede lahko zoži izhod iz želodca ali dvanajstnik. Človek s tako zaporo pogosto bruha in pri tem pogosto regurgitira velike količine hrane, ki jo je zaužil več ur prej.

Pogosti simptomi zapore so občutek nenavadne polnosti po jedi, napenjanje, pomanjkanje teka. Čez čas se kot posledice bruhanja pokažejo izguba teže, dehidracija in porušeno ravnotežje telesnih mineralov. Zdravljenje razjede ponavadi odpravi tudi zaporo, v nasprotnem primeru pa so potrebni endoskopski posegi ali operacija.

Diagnoza

Zdravnik na razjedo pomisli ob značilnih bolečinah v želodcu. Za potrditev diagnoze so potrebne določene preiskave, s katerimi izključimo možnost želodčnega raka, pri katerem so lahko simptomi podobni. Kadar se razjede ne odzivajo na zdravljenje, zlasti če so hude ali na nenavadnih mestih, lahko zdravnik posumi tudi na druge možne vzroke prevelikega nastajanja želodčne kisline.

Pri diagnosticiranju razjed lahko uporabljajo endoskopijo, rentgensko slikanje z barijem, analizo želodčne vsebine in krvne preiskave. Endoskopija je ambulantna preiskava za pregled želodca z dolgo, upogljivo pregledovalno cevko (endoskopom), uvedeno skozi usta. Ker so razjede ponavadi z endoskopom dobro vidne, uporabljajo endoskopijo kot prvo diagnostično metodo.

Endoskopija je za odkrivanje razjed na dvanajstniku in zadnji steni želodca zanesljivejša od rentgenskega slikanja; zanesljivejša je tudi pri bolnikih po operaciji želodca. Vendar lahko tudi zelo izkušen endoskopist spregleda 5 do 10 odstotkov razjed dvanajstnika in želodca.

Slika: Antacidi so na voljo v tabletah in tekočinah.

Z endoskopom lahko naredijo tudi biopsijo (odvzem tkivnega vzorca za pregled), s katero ugotavljajo morebitno rakavost razjede. Z endoskopom lahko tudi zaustavljajo krvavitve iz razjed. Rentgensko slikanje želodca in dvanajstnika z barijem je koristno, kadar razjede endoskopsko ne odkrijejo. S to metodo pa spregledajo do 20 odstotkov peptičnih razjed.

Z analizo želodčne vsebine izmerijo količino izločene želodčne kisline, tako da neposredno iz želodca in dvanajstnika posrkajo vsebino; opravijo jo le, če je razjeda obsežna ali se ponavlja, ter pred operacijo. Krvne preiskave razjede ne pokažejo, lahko pa z njimi ugotovijo anemijo zaradi krvaveče razjede. Druge krvne preiskave pokažejo prisotnost bakterije Helicobacter pylori.

Zdravljenje

Ena možnost zdravljenja razjede dvanajstnika ali želodca je nevtralizacija ali zmanjšanje želodčne kislosti. Ta postopek se začne z odstranitvijo morebitnih dejavnikov draženja želodca, npr. nesteroidnih protivnetnih zdravil, alkohola in nikotina. Pri zdravljenju razjed utegne koristiti lahka prehrana, vendar ni trdnih dokazov, da bi resnično pospešila proces zdravljenja ali preprečila ponovitev razjede. Kljub temu naj bi se bolniki izogibali hrane, po kateri se jim bolečine in napihovanje poslabšajo.

Antacidi

Antacidi ublažijo simptome, pospešijo celjenje ter zmanjšajo pogostost ponovitve razjede. Večino antacidov je moč kupiti v prosti prodaji. Sposobnost antacida, da nevtralizira želodčno kislino, je odvisna od količine zaužitega antacida in od posameznika, pri istem posamezniku pa tudi od časa, ko ga vzame. Na bolnikovo izbiro antacida vpliva več dejavnikov: okus zdravila, vpliv na odvajanje, cena ter učinkovitost zdravila.

Antacidi so na voljo v tabletah in tekočinah. Tablete so bolj priročne, vendar manj učinkovite kot tekočine. Antacidi, ki se absorbirajo, hitro in popolnoma nevtralizirajo želodčno kislino. Natrijev bikarbonat ali kalcijev karbonat sta najmočnejša antacida; bolniki ju lahko za lajšanje težav vzamejo od časa do časa. Ker se absorbirata v kri, lahko njuno pogosto uživanje spremeni acidobazno ravnovesje krvi, kar privede do alkaloze (mlečno-alkalijski sindrom). Zato teh antacidov človek ne sme jemati v večjih količinah dlje kot le nekaj dni. Med simptome alkaloze spadajo slabost, glavobol in šibkost, vendar pa so lahko ti simptomi tudi znak kake druge bolezni.

Video vsebina: 5 naravnih načinov za zdravljenje želodčnih razjed.

Antacidi, ki se ne absorbirajo, so bolj priporočljivi, ker povročajo manj stranskih učinkov; predvsem redkeje povzročajo alkalozo. Z želodčno kislino se vežejo v spojine, ki ostanejo v želodcu in tako zmanjšajo delovanje prebavnih sokov in lajšajo simptome razjede, ne da bi pri tem povzročali alkalozo. Vendar ta zdravila lahko ovirajo absorpcijo drugih zdravil v krvni obtok (npr. tetraciklinov, digoksina in železa).

Aluminijev hidroksid je razmeroma varen, pogosto uporabljen antacid. Vendar pa se lahko aluminij v prebavilih veže s fosfatom, tako da zmanjša raven fosfata v krvi in povzroča izgubo teka in šibkost. Tveganje stranskih učinkov je večje pri alkoholikih in ledvičnih bolnikih, vključno z bolniki na hemodializi. Aluminijev hidroksid lahko povzroči tudi zapeko.

Magnezijev hidroksid je učinkovitejši antacid kot aluminijev hidroksid. Odvajanje blata ostane redno, vendar le, če vzamemo samo štiri odmerke ene do dveh velikih žlic zdravila na dan; več kot štirje taki odmerki lahko povzročijo drisko. Ker se majhne količine magnezija absorbirajo v krvni obtok, morajo ljudje z ledvičnimi boleznimi jemati to zdravilo samo v majhnih odmerkih. Veliko antacidov vsebuje tako aluminijev kot tudi magnezijev hidroksid.

Protiulkusna zdravila

Razjede navadno vsaj šest tednov zdravijo z zdravili, ki zmanjšajo izločanje kisline v želodcu in dvanajstniku. Ponavadi lahko vsako pro-tiulkusno zdravilo že v nekaj dneh nevtralizira ali zmanjša izločanje želodčne kisline ter olajša simptome. Če simptomi ne izginejo popolnoma ali če se ponovijo, ko bolnik prekine jemanje zdravila, naredijo ponavadi dodatne preiskave.

Sukralfat deluje tako, da ustvari zaščitni plašč na dnu razjede ter tako pospeši njeno celjenje. Dobro učinkuje pri peptičnih razjedah in služi kot ustrezen nadomestek za antacide. Sukralfat jemljemo trikrat do štirikrat na dan. Zdravilo se ne absorbira v krvni obtok, zato je stranskih učinkov malo (včasih se pojavi zapeka).

Antagonisti H2 (cimetidin, ranitidin in famotidin) pospešujejo celjenje razjede z zmanjševanjem kisline in prebavnih encimov v želodcu in dvanajstniku. To so zelo učinkovita zdravila, ki jih jemljemo samo enkrat ali dvakrat na dan. Večinoma povzročajo le malo resnih stranskih učinkov. Cimetidin lahko povzroči reverzibilno povečanje prsi pri moških. Redkeje cimetidin. pri moških, ki dlje časa jemljejo velike odmerke tega zdravila, povzroči impotenco.

Slika: ulkus je pogostejši pri ljudeh, starih 60 let ali več, zlasti pri moških.

Pri manj kot 1 odstotku ljudi, ki se zdravijo s cimetidinom, so opazili duševne spremembe (predvsem pri starejših), drisko, izpuščaj, vročino ter bolečine v mišicah. Če se pri človeku, ki jemlje cimetidin, pojavi katera od zgoraj naštetih težav, je najbolje zamenjati to zdravilo s katerim drugim antagonistom H2. Ljudje, ki jemljejo cimetidin, morajo to vedno povedati zdravniku, saj vpliva na izločanje nekaterih drugih zdravil iz telesa - npr. teofilina (proti astmi), varfarina (proti strjevanju krvi) in fenitoina (proti epileptičnim napadom).

Omeprazol in lansoprazol sta zelo močni zdravili, ki zavirata nastajanje encimov, potrebnih za nastanek želodčne kisline. Lahko popolnoma zavreta izločanje želodčne kisline in imata dolgotrajen učinek. Pospešujeta celjenje razjede pri večjem odstotku ljudi in v krajšem času kot antagonisti H2. Posebej učinkoviti sta pri zdravljenju ljudi z ezofagitisom z razjedami požiralnika ali brez njih ter ljudi z drugimi boleznimi, ki vplivajo na izločanje želodčne kisline, npr. z Zollinger-Ellisonovim sindromom.

Kadar je glavni vzrok razjed bakterija Helicobacter pylori, se za zdravljenje vedno bolj uporabljajo antibiotiki. Zdravljenje obsega kombinacijo enega ali več antibiotikov (najpogosteje amoksicilina in metronidazola) in zdravila, ki zavira izločanje kisline (najpogosteje omeprazola). Tako zdravljenje ublaži simptome tudi, če je bilo dosedanje zdravljenje razjede neuspešno ali če se je razjeda večkrat ponovila.

Misoprostol uporabljajo za preprečevanje razjed, ki jih povzročijo nesteroidna protivnetna zdravila. Zdravniki si še niso povsem enotni glede vseh indikacij za zdravljenje z misoprostolom. Večina pa se strinja, da lahko pomaga nekaterim ljudem z artritisom, ki jemljejo velike odmerke nesteroidnih protivnetnih zdravil. Misoprostola ne dajejo vsem takim bolnikom, saj pri približno 30 odstotkih povzroča drisko, peptična razjeda pa se pojavi le pri 10 do 15 odstotkih ljudi, ki zaradi artritisa jemljejo velike odmerke nesteroidnih protivnetnih zdravil.

Operacija

Ker je zdravljenje razjed z zdravili tako učinkovito, je operacija le redko potrebna. Zanjo se odločijo le pri zapletih peptične razjede, npr. pri perforaciji, zapori, ki se ne odziva na zdravljenje ali se ponovi, pri dveh ali več hudih ponovitvah krvavitve razjede, pri želodčni razjedi, za katero sumijo, da je rakava, ali pri hudih in pogostih ponovitvah peptične razjede.

Video vsebina: 10 domačih zdravil za razjede, ki temeljijo na znanosti.

Za zdravljenje teh težav je na voljo veliko različnih operacij. Razjeda se lahko ponovi tudi po operaciji, vsak operativen poseg pa lahko vodi v dodatne težave, npr. hujšanje, slabo prebavo in anemijo.

Vprašanja in odgovori

Zakaj nastane rana na želodcu?

Razjeda se razvije, ko odpovedo obrambni mehanizmi, ki dvanajstnik ali želodec varujejo pred delovanjem želodčne kisline - npr. ko se spremeni količina nastajajoče sluzi. Zakaj pride do tega, ne vemo. Pri veliko ljudeh z razjedo dvanajstnika so v želodcu našli bakterije Helicobacter pylori, ki jih obravnavajo kot enega glavnih povzročiteljev nastanka peptičnih razjed.

Ali rane na želodcu lahko povzročijo raka?

Včasih se domneva, da želodčne razjede povzročajo raka. H. pylori, bakterija, ki povzroča razjede, je lahko dejavnik, ki vodi do raka želodca^[1]. Občasno lahko želodčne razjede postanejo rakave (rak želodca). Bruhanje krvi, črno blato ali kri v blatu so prav tako lahko znaki raka želodca in peptičnih razjed. Če imate te simptome, pokličite svojega zdravnika^[2].

Kdo najpogosteje dobi rano na želodcu?

Želodčne razjede lahko prizadenejo vsakogar, vendar so pogostejše pri ljudeh, starih 60 let ali več, zlasti pri moških^[3].

Kakšni so zapleti pri ulkusu?

Večino razjed lahko pozdravijo brez zapletov. Vendar pa se lahko pri nekaterih razjedah razvijejo smrtno nevarna stanja, npr. penetracija, perforacija, krvavitev ali zapora.

Ali je ulkus ozdravljiv?

Z zdravljenjem se večina razjed zaceli v nekaj mesecih. Če je vašo želodčno razjedo povzročila bakterijska okužba s Helicobacter pylori (H. pylori), je priporočljivo zdravljenje z antibiotiki in zdravilom, imenovanim zaviralec protonske črpalke (PPI)^[3].