Sposobnost brazgotinjenja imajo praktično vsi naši organi in tkiva, najpogosteje pa se srečujemo z brazgotinami, ki nastanejo na koži, saj je koža najbolj podvržena zunanjim pa tudi notranjim dejavnikom, ki jo lahko poškodujejo.
Vrste brazgotin
Pri poškodbi dermisa del tkiva, kjer je bila poškodba, odmre ali se uniči, na tem mestu pa se pojavi defekt, ki ga zapolni brazgotinsko tkivo. Če je volumen brazgotinskega tkiva približno enako velik kot volumen defekta govorimo o »normalnih« brazgotinah – to pomeni, da je površina brazgotine
približno na ravni površine preostale kože. Atrofične brazgotine so tiste, ki ležijo pod nivojem površine kože in nastanejo, ko brazgotinsko tkivo ne nadomesti v celoti izgubljenega volumna tkiva.
Hipertrofične brazgotine se razraščajo nad kožo – volumen brazgotine je večji od izgubljenega
tkiva. Posebno obliko brazgotin imenujemo keloid. Keloid sestavljajo zelo debela in vzporedna kolagenska vlakna v bistveno večjem obsegu, kot je bila poškodba.
Pristopi in možnosti za zdravljenje
Katero metodo ali kombinacijo metod bomo uporabili je odvisno od številnih dejavnikov: od starosti, tipa (npr.: atrofična, hipertrofična, keloid), mesta (npr.: obraz, dekolte) in obsežnosti brazgotine, števila brazgotin, starosti pacienta itd. Najpogosteje paciente motijo hipertrofične brazgotine (brazgotine nad ravnijo kože) in keloidi (nepravilno brazgotinjenje). Prav ti dve vrsti imamo običajno v mislih, ko govorimo o zmanjševanju brazgotin.
Nove izkušnje in raziskave so pokazale, da je kritičnega pomena čas – prej ko začnemo s terapijo, boljše rezultate lahko pričakujemo. Pri brazgotinah po posegih začnemo takoj, ko odstranimo šive, oziroma ko se ranica zaceli (reepitelizira). Pri starih brazgotinah imamo slabše rezultate.
Kirurške metode zdravljenja
Med kirurškimi metodami sta že strategija in načrtovanje posega. Potrebno je prepoznati pacienta z visokim tveganjem za hipertofične brazgotine ali keloide, uporabljati tehnike, ki zmanjšujejo tenzijo kože, zmanjšati vnetje po posegu ter uporabiti metode zapiranja rane, denimo kvalitetnejše šivalne materiale, tehnike za zmanjševanje napetosti robov rane itd.
Pri starih brazgotinah ali redkeje pri keloidih lahko opravimo reekscizijo brazgotine: staro brazgotino izrežemo in tako sprožimo nastajanje sveže brazgotine, na katero lahko ugodneje vplivamo z drugimi tehnikami.
Nekirurške metode zdravljenja
Nekiruške metode obsegajo različne terapevtske postopke (laserji, krioterapija, radiacija) in številne protibrazgotinske substance, ki se v večini lahko dobijo brez recepta. Brazgotinjenje je normalen fiziološki proces, ki ga ne smemo za vsako ceno zmanjšati ali celo preprečiti. Ker brazgotine lahko predstavljajo tudi funkcionalno motnjo, še pogosteje pa motečo estetsko motnjo, se lahko uporabljajo različne tehnike, metode in pripravki, s katerimi skušamo brazgotine zmanjšati – narediti manj vidne in sprejemljivejše.
Trenutno ne obstaja zadovoljivo učinkovite metode za vse. Za uspešnejše so se pokazale kombinacije terapij, ki se dopolnjujejo.
Metode in značilnosti teh metod za odstranjevanje brezgotin
Laserji (učinkovitost je dokazana)
Kot prva terapija brazgotin se danes uporabljajo vaskularni laserji, (PDL, Nd:YAG laser), vse več je poročil uporabe intenzivne pulzne svetlobe.
Za starejše brazgotine: frakcionirani ablativni laserji (laserski žarek deluje le na številne drobne točke, vmesnega tkiva pa ne poškoduje). Popravljanje se pospeši. Laserje pogosto kombiniramo.
Krioterapija (učinkovitost je dokazana)
Uporaba t.i. krioigle, ki jo zabodemo v brazgotino in zmrzujemo »od znotraj«. Uporabnost predvsem pri hipertrofičnih brazgotinah in keloidih. Običajno v kombinaciji z intralezionalno aplikacijo glukokortikosteroidov.
Radioterapija (učinkovitost je dokazana)
Vse več je poročil o uspešni in varni uporabi predvsem pri obsežnejših brazgotinah in keloidih. Današnje obsevalne naprave imajo minimalne stranske učinke in zelo natančno obsevajo.
Pogoste protibrazgotinske substance
Silikonska mazila in obliži (učinkovitost je dokazana)
Prva izbira lokalne dodatne terapije za keloide in hipertrofične brazgotine (po laserski terapiji, krioterapiji itd). Pri pacientih z visokim tveganjem za takšne brazgotine se svetuje čimprejšna uporaba (takoj po zaceljenju rane).
Ekstrakti čebule (učinkovitost ni dokazana)
Uporaba naravne čebule kot njenega flavonoida – querceptina je in vitro obljubljala dobre rezultate, ki so se žal v praksi pokazali kot manj uspešni. Manjkajo dvojno slepe randomizirane študije, ki bi to učinkovitost dokazale.
Vitamin E (učinkovitost ni dokazana)
Podobno kot za ekstrakte čebule velja tudi za pripravke, ki vsebujejo različne koncentracije vitamina E.
Dekspantenol (učinkovitost je dokazana)
Učinek na brazgotine predvsem v zgodnjih fazah. Stimulira fibroblaste in zmanjšuje vnetje ter pospešuje epitelizacijo (hitrejše celjenje ran) ter nekoliko zmanjšuje srbenje, ki je prisotno. Dokazan vpliv na mehčanje brazgotine. Ni jasnih dokazov, da uporaba zmanjšuje brazgotine, zato se običajno uporablja v kombinacijah (s silikoni), po drugih terapijah itd.
Glukokortikosteroidi (učinkovitost je dokazana)
Preko številnih supresijskih mehanizmov zavirajo nastajanje brazgotine. Predvsem učinkovita je intarlezionalna aplikacija v hipertrofične brazgotine in keloide. Uporabljamo jih v kombinaciji z drugimi metodami (običajno z laserji in krioterapijo, silikoni itd.). Pretirana in nestrokovna raba lahko vodi v atrofijo, slabo celjenje ran, infekcije itd.
