V hrani se laktoza nahaja večinoma v mleku in mlečnih izdelkih ali pa kot dodatek številnim drugim živilom.
Laktoza je disaharid, ogljikov hidrat sestavljen iz glukoze in galaktoze, ki je sestavni del mleka skoraj vseh sesalcev.
Ali lahko enačimo laktozno intoleranco in alergijo na mleko?
Ne, laktozna intoleranca ni enako kot alergija na mleko. Pri alergiji je namreč značilen nenormalen odziv imunskega sistema na določene mlečne beljakovine.
Življenje z laktozno intoleranco
Laktozna intoleranca ni življensko nevarna (razen za dojenčke, če ostane nediagnosticirana) in ne predstavlja grožnje za zdravje.Različni ukrepi so zato usmerjeni v omilitev simptomov ali pa k nadomestitvi snovi (predvsem kalcija in vitaminov A, D in B12), ki jih drugače zaužijemo z mlekom in mlečnimi izdelki.
SIMPTOMI LAKTOZNE INTOLERANCE
Laktoza se mora v črevesju najprej razcepiti na glukozo in galaktozo, šele ta dva monosaharida se lahko tudi absorbirata. Za to cepitev je potreben encim laktaza (beta-galaktozidaza). Kadar je tega encima premalo, laktoza, ki je vodopna, ostaja v črevesju, zaradi česar se poveča osmotski pritisk in izločanje elektrolitov in vode v črevesje. Naravna naloga črevesja je seveda presnova, zato laktozo začnejo presnavljati črevesne bakterije, pri čemer nastajajo plini (vodik, metan, ogljikov dioksid) in kratkoverižne maščobne kisline, vse to pa lahko povzroči prebavne težave (napihnjenost, flatulenca, želodčni krči, driska). Kadar pride do tega, govorimo o laktozni intoleranci oz. njenih simptomih.
DELITEV
1. Primarna laktozna intoleranca
Nastopi kmalu po obdobju dojenja. Značilna je za okolja, kje ni tradicije mlekarstva oz. ljudje uživajo zelo malo ali nič mleka in mlečnih izdelkov. Tako npr. Kitajci in Japonci v prvih štirih letih po dojenju v povprečju izgubijo od 20% do 30% sposobnosti prebavljanja laktoze, temnopolti prebivalci Južne Afrike do 60%, Mehičani do 47% in belopolti Američani ter prebivalci severne Evrope do 15%.
2. Sekundarna laktozna intoleranca
Nastopi kot posledica raznih bolezni črevesja, strupov, operacij na črevesju in drugih dejavnikov, ki prizadanejo epitelijske celice črevesja in s tem normalno izločanje in delovanje encima laktaze.
3. Prirojena laktozna intoleranca
Prirojena laktozna intoleranca je genska nepravilnost, ki ima za posledico nezmožnost proizvajanja laktaze. Odkrije se jo kmalu po rojstvu, ker ima težave s prebavljanjem že dojenček. Včasih so dojenčki običajno umrli, danes pa so na voljo prehranske formule brez laktoze, ki dojenčkom zagotavljajo normalno prehranjenost.
Diagnosticiranje laktozne intolerance
Manjše težave s prebavljanjem laktoze ima kar večina svetovne populacije (približno 70%), zato se primarna laktozna intoleranca ne uvršča med bolezni in klinično diagnosticiranje običajno ni potrebno.
Ko je diagnosticiranje potrebno, je na voljo nekaj testov.
Direktna metoda
Pri tej metodi se naredi biopsija sluznice srednjega dela tankega črevesja (jejunum) in neposredno določi količina / aktivnost encima laktaze. Metoda se zaradi dragega postopka uporablja le v raziskovalne namene.
Indirektne metode
1. Najpogostejši je test izdihanega vodika. Pri presnavljanju laktozenastajajo plini vodik, ogljikov dioksid in metan. Vodik prehaja v kri in se izloča skozi pljuča. Po zaužitju določene količine laktoze, ki mora biti večja od še tolerirane (npr. 50g), se jemljejo in analizirajo vzorci izdihanega zraka. Ker je bakterijska fermentacija edini vir molekularnega vodika v telesu, test pokaže sposobnost prebavljanja laktoze (več vodika = slabša sposobnost prebavljanja laktoze).
2. Možna je tudi metoda z merjenjem količine glukoze v krvi. Če količina glukoze v krvi po zaužitju laktoze ne naraste, je to znak za laktozno intoleranco (laktoza pod vplivom laktaze razpade na glukozo in galaktozo; če ni laktaze, glukoza ne nastaja).
3. Pri dojenčkih in majhnih otrocih se laktozna intoleranca določa na podlagi kislosti blata. Med fermentacijo laktoze nastajajo mlečna in druge kisline, ki povečajo kislost blata.
Načini uravnavanja laktozne obremenitve črevesja in ostali ukrepi ob laktozni intoleranci:
a) Uživanje jogurtov in drugih mlečnih izdelkov, ki vsebujejo žive mlečnokislinske in bifidobakterije in druge probiotične mikrobne kulture. Ti mikrobi proizvajajo laktazo, ki pomaga pri prebavi laktoze. Raziskave so pokazale, da lahko laktozno intolerantni ljudje s takim jogurtom brez težav zaužijejo do 20 g laktoze. Podobno je tudi s kefirjem.
b) Uživanje mleka brez ali z zmanjšano vsebnostjo laktoze in mlečnih izdelkov, izdelanih iz takega mleka. Laktozo v mleku »uničijo« z laktazo, vezano na nek nereaktivni prenašalec. Na ta način se dobi mleko s 70% do 100% manj laktoze.
c) Pri prebavi laktoze si lahko laktozno intolerantni pomagajo tudi z laktaznimi pripravki, ki jih zaužijejo pred obrokom.
d) Omejitev uživanja laktoze in uživanje laktoze v manjših količinah večkrat dnevno. S tem se izognemo preveliki količini laktoze, ki bi lahko povzročila težave. Ker je laktoza topna v vodi, količina maščobe in proces sirjenja vplivata na količino laktoze v končnem izdelku. Tako npr. izdelki z zmanjšano količino maščobe vsebujejo nekoliko več laktoze, tradicionalno izdelani siri in zoreni siri pa manj.
e) Uživanje laktoze oz. mleka in mlečnih izdelkov v kombinaciji z drugimi živili. Če uživamo mleko z drugo hrano, se podaljša kontakt med črevesno sluznico in laktozo. To izboljša prebavo in zmanjša možnost pojava simptomov.
f) Upoštevanje laktoze, ki se jo uporablja kot aditiv. Ta se skriva v raznih žitaricah, predpripravljeni hrani (kompletni obroki, omake, prelivi itd.), suhomesnih izdelkih, piškotih, mlečni čokoladi ipd. Čeprav med sestavinami in v tabeli hranilnih snovi morda ni navedena, se lahko nahaja v sestavinah kot sta npr. mleko v prahu in sirotka.
